S tem ne mislimo samo očitnega poniževanja in vzvišene drže nad vrstniki z določenimi težavami v duševnem zdravju, ampak tudi to, da se marsikdo pravzaprav hvali, da ima katero od motenj z namenom vzbujanja pozornosti. »Jaz sem takšna OKM-jevka in ponosna sem na to.«  »Kako sem danes depresiven!« »Ti si takšna bipolarka, kaj je s tabo?« »Kako shizofreno se obnašaš!« »Jaz sem hiperaktiven.«

Čeprav je danes zaslediti veliko vsebin o duševnih motnjah, s čimer postajajo te vse manj tabuizirane, se po drugi strani pojavljajo tudi šale in norčevanja. 

Različne duševne motnje vsakodnevno prizadenejo veliko ljudi in v tem ni prav nič humorja, česar se še najbolj zavemo takrat, ko se s tovrstnimi stiskami soočimo samo ali naši bližnji. Zagotovo je težko poslušati mimobežne opazke vrstnikov, če imaš doma očeta s težko obliko depresije, zaradi katere je bil hospitaliziran. 

Prav tako te lahko močno zaznamuje norčevanje, če imaš mamo, ki se zdravi za shizofrenijo. Morda imaš sestro, ki ima motnjo hiperaktivnosti in razpoloženja, kar občuti vsa družina. In nenazadnje – lahko se s stisko soočaš sam, pa o tem z nikomer ne govoriš.

Ker so duševne motnje zelo občutljiva tema, bi morali biti v pogovorih bolj previdni, saj nikoli ne vemo, s čim se kdo sooča in kaj preživlja doma. Ne smemo pozabiti, da se z različnimi oblikami motenj spopada precej ljudi, zato lahko z neprimernimi komentarji mimogrede in nehote koga močno prizadenemo. 

Morda je to tvoj prijatelj, sošolka, sosed. Skoraj vsakdo ima v svoji bližini nekoga, ki se sooča s katero od duševnih stisk ali celo diagnozo – morda  je to kronični stres in tesnobna občutja zaradi trenutne situacije, morda depresija, posttravmatska stresna motnja, panični napadi, morda samopoškodovalno vedenje. 

Ko se šalimo o samopoškodovanju, morda ne opazimo sošolca v kotu, ki si je povlekel rokave navzdol. Med obsojajočimi pogovori o stradanju morda ne vemo, da je v bližini sošolka, ki se bori z anoreksijo. Ti ljudje niso nič manj ljudje, kot si ti sam, a potrebujejo podporo, pomoč in veliko sočutja.

Ker se že tako borijo sami s seboj ali s težavami v družini, so tovrstne opazke in norčevanja zanje še toliko bolj boleče. Včasih potrebujejo zelo dolgo časa, da si upajo spregovoriti in povedati, da je to zanje moteče in kako se ob tem počutijo. Včasih o tem ne spregovorijo z nikomer in tiho trpijo.

Če se nikoli ne šalimo o raku, zakaj bi se o duševnih boleznih in čustvenih stiskah? Tovrstne težave niso krivda obolelih, zakaj bi se torej iz njih norčevali, jih omalovaževali? Preden se v družbi naslednjič spet samookličeš za bipolarca, depresivca, OKM-jevca ali hiperaktivca, se za trenutek vprašaj, kaj pa če je med vami nekdo, ki ima s tem težave. Nikoli ne vemo, kaj se skriva za podobo oseb okoli nas. 

Nikoli ne vemo, kaj bodo šale o tem prebudile v njih. Zato bodimo previdni, sočutni in prijazni do soljudi, saj ne moremo vedeti, s čim nam bo postreglo življenje.

Če se sam soočaš z duševnimi stiskami ali motnjami, se lahko na takšne komentarje ali šale sicer odzoveš, a le če to čutiš in se ti zdi to potrebno. 

Npr.: Kaj se mislil s tem? Ta komentar me je zelo prizadel, saj se sam borim /imam bližnjega, s to motnjo. Želiš vedeti več o tem? Najbolje je povedati, kaj takšne šale in komentarji vzbudijo v tebi, saj se ob tem sogovornik zave svojih pogosto nepremišljenih besed.

Vir: ToSaveALife / PsychCentral