V najstniških letih telo potrebuje dodatna hranila za podporo rasti mišic in kosti. Torej, če greš skozi faze, ko se ti včasih zdi, da ješ preveč in faze, ko ješ tako rekoč premalo, ni nič neobičajnega. Toda zavestno in redno prenajedanje, predvsem pa čustveno hranjenje, ni nikoli nedolžno! 

Kompulzivno prenajedanje se razlikuje od običajnega povečanja apetita ali prenajedanja med prazniki. Ljudje s težavami s prenajedanjem redno jedo veliko več hrane, kot je potrebujejo. Pogosto jedo hitro, jedo, ko so pod stresom ali vznemirjeni (tudi, če niso lačni), med jedjo pa počnejo druge stvari. Ljudje, ki se kompulzivno prenajedajo, ne prenehajo jesti, ko so siti, temveč se namerno hranijo še naprej, do stopnje, ko jim tako rekoč postane slabo. 

Takšni ljudje imajo navadno prekomerno telesno težo, ker vnesejo toliko več kalorij, kot jih lahko porabi njihovo telo. Posledično imajo lahko, in navadno tudi imajo, slabo samopodobo, saj menijo, da jim primanjkuje samokontrole, dodatno so nezadovoljni s svojo težo, obliko in podobo svojega telesa. 

Pretirano hranjenje vključuje več kot le to, da človek veliko je. Ljudje s to težavo ne želijo biti prekomerno težki. Želijo si, da bi bili vitki in zdravi. Velikokrat se ljudje, ki se kompulzivno prenajedajo, počutijo nerazumljene.

Čustva pogosto igrajo pomembno vlogo

Ljudje, ki imajo težave s prekomernim prehranjevanjem, se lahko preveč najedo, ko se počutijo pod stresom, razburjene, prizadete ali jezne. Mnogi ob prekomernem hranjenju začutijo vsaj za določen čas olajšanje, nato pa začnejo čutiti krivdo, saj se jim zdi, da izgubljajo nadzor. Kompulzivno prenajedanje je pogosto mešan način napačnega reševanja ali izogibanja težkim čustvom. 

Zakaj pride do kompulzivnega prenajedanja?

Večina strokovnjakov meni, da je za razvoj prehranjevalne motnje potrebna kombinacija stvari, vključno z geni, čustvi in ​​vedenjem človeka (na primer prehranjevalnimi vzorci), ki se jih je naučil v otroštvu.

Nekateri ljudje so zaradi bioloških razlogov bolj nagnjeni k prenajedanju. Na primer, hipotalamus (del možganov, ki nadzoruje apetit) morda ne bo poslal ustreznih sporočil o lakoti in polnosti. In serotonin, običajna možganska kemikalija, ki vpliva na razpoloženje in nekatera kompulzivna vedenja, ima lahko tudi vlogo pri prenajedanju.

V večini primerov se nezdrave prehranjevalne navade, ki se razvijejo v prenajedanje, začnejo že v otroštvu. Te navade so lahko posledica prehranjevanja v družini, različnih življenjskih okoliščin, lahko tudi travm.

Nekateri otroci lahko odrastejo v prepričanju, da je treba nesrečne ali vznemirljive občutke zatreti in tako s hrano utišajo svoja čustva, ki jih ne znajo izraziti. Nekateri ljudje menijo, da je njihova količina edina stvar, ki jo lahko nadzirajo, kadar se jim zdi življenje težko ali travmatično.

Težko je vedeti, koliko najstnikov ima težave s pretiranim prehranjevanjem. Tako fantje kot dekleta imajo lahko motnje prehranjevanja. Ker pa se ljudje pogosto počutijo krive ali jim je nerodno, mnogi o tem ne govorijo, še manj pa poiščejo pomoč. 

Znaki kompulzivnega prenajedanja:

- prenajedanje vsaj enkrat na teden v obdobju 3 mesecev, 

- hitro hranjenje, 

- hranjenje, dokler se človek ne počuti neprijetno sitega ali pa mu je celo slabo, 

- uživanje velike količine hrane, četudi ni prisotna lakota,

- uživanje hrane v samoti oz. stran od drugih ljudi,

- ob prenajedanju se pojavi krivda ali sram.

Kam po pomoč?

Del ukvarjanja z motnjami hranjenja je učenje, kako imeti zdrav odnos s hrano. Prehranski strokovnjaki ali dietetiki lahko najstnikom in njihovim družinam pomagajo spoznati zdravo prehrano, prehranske potrebe, velikost porcij, poznavanje metabolizma in pomena gibanja. Pomagajo lahko tudi pri oblikovanju prehranjevalnega načrta, ki je posebej zasnovan za potrebe nekoga, in pomagajo osebi, da se ga drži in napreduje.

Psihologi in drugi terapevti lahko najstnikom in družinam pomagajo pri učenju zdravih načinov spoprijemanja s čustvi, mislimi, stresom in drugimi stvarmi, ki bi lahko prispevale k težavam s hrano. Mnogi ljudi se ne zdravi zaradi prenajedanja, dokler ne pridejo v odrasla leta in poskusijo hujšati, pri tem pa kmalu ugotovijo, da so ujeti v 'začarani krog'. Strokovna pomoč je pri tem ključnega pomena. 

Povzeto po TeensHealth