Ko slišimo za postavljanje mej, najprej pomislimo na asertivnost in uveljavljanje naših prepričanj v socialnem kontekstu; o tem smo pisali že prejšnji teden. A življenje je večdimenzionalna zadeva in meje je treba pogosto postavljati tudi samemu sebi. Eno od področij, na katerih so jasne meje izredno pomembne, je delo. Pa ne govorimo ves čas o povečanju produktivnosti in zmanjšanju količine zapravljenega časa.

Vsaka stvar ima svoje meje – tudi delo. In čeprav se sliši paradoksalno, je lahko želja po tem, da bi vse naredili čim hitreje in čim bolj popolno, izredno slaba za naše zadovoljstvo in tudi za našo produktivnost.

Perfekcionizem, potreba po tem, da bi vse naredili popolno in brez napak, nas lahko posrka v neskončne ure dela, ki nas izčrpajo, ali pa nam prepreči, da bi se sploh lotevali novih projektov, ker nas je strah, da jih ne bomo mogli izvesti popolno. Ker imam tudi sam – tako kot velika večina mojih vrstnikov – pogosto težave s perfekcionizmom, sem po nasvet odšel k svoji svetovalki Meliti Kuhar. Tu so tri modrosti, ki jih je delila z mano.

Nauči se prijazno reči "ne" delu

Prepričanje, da mora biti vse narejeno popolno in čim hitreje, je povsod okoli nas. V svetu, ki (pretirano) poudarja produktivnost, se je nujno naučiti prijazno reči "ne" delu. In to ne velja le za osebne projekte in pozno učenje – tudi na delovnem mestu nas bodo vsi skušali prepričati, naj sprejmemo nove naloge ter zabredemo v črno luknjo deloholizma in perfekcionizma.

Melita pravi, da je bila tudi sama na robu izgorelosti in da se nikakor ne izplača čakati na trenutek, ko bo telo samo postavilo mejo. In kako veš, kdaj je delo postalo prevelika prioriteta, ki te izčrpava?

Melita kot znak za alarm navede situacijo, ko znaš na pamet zrecitirati vse svoje delovne dosežke, zatakne pa se, če te kdo vpraša, kdaj si si nazadnje res vzel čas zase.

Urniki so obvezni!

Čeprav urniki spominjajo na šolo in delo, nas lahko ravno strukturiranost dneva reši pred perfekcionizmom in utapljanjem v preveliki količini dela. Če dan premišljeno razdeliš, si lahko vzameš jasno odmerjen čas za počitek, večina pa tudi hitro ugotovi, da si v povprečnem dnevu sploh ne vzamejo časa zase.

Čas za počitek in lastne projekte mora biti jasno definiran in odmerjen v našem dnevnem načrtu, pravi Melita, treba pa ga je jemati tako resno kot čas za (šolsko) delo. Torej ni dovolj, da v urnik napišemo "čas zase", v resnici pa takrat obsesivno ponavljamo snov za spraševanje.

Nič se ne zgodi čez noč 

Postavljanje mej in vključevanje prostega časa v naš urnik sta ključna tudi zato, ker nam podzavestno sporočata, da se cenimo in imamo radi ter da skrbimo zase – to sploh ni samoumevno. A preden se podzavest preoblikuje, traja nekaj časa – sprememb ne moremo pričakovati čez noč.

Melita iz izkušenj pove, da se konkretna sprememba v vsakodnevnem počutju pojavi po kakšnem mesecu – do takrat pa ne smemo obupati. Vem, tudi mene je šokiralo, da sprememba ne bo takojšnja. Verjetno se zato reče osebnostna rast. Melita je opozorila še, naj v tem obdobju poslušamo sebe in najdemo aktivnosti, ki nas zares sproščajo in napolnijo z energijo.

Univerzalne metode ni – ene napolni in sprosti druženje s kolegi, drugi se radi umaknejo v samoto svoje sobe, tretji uživajo, ko se utrudijo v fitnesu.

Tako – to so trije nasveti za premagovanje perfekcionizma, deloholizma in izgorelosti, ki jih je z mano delila Melita. Po pogovoru sem začel upoštevati njene nasvete in si v urnik vpisovati tudi čas za osebne projekte.

Precej presenečen sem bil, ko sem ugotovil, kako malo časa jim posvetim v povprečnem dnevu. In čeprav še vedno težko odložim delo in pogosto pozabim na to, da je prosti čas enako pomemben kot produktivnost, sem slab mesec po pogovoru z Melito začel opažati pozitivne spremembe v motivaciji, energičnosti in počutju.

Kar je rekla Melita, je torej res – ne pride čez noč, se pa izplača!