Ta potreba po pripadnosti je naravna in globoko zakoreninjena v našem človeškem bistvu. Vendar se pogosto soočamo s izzivi, kako uravnotežiti svojo željo po pripadnosti s potrebo po sprejemanju in ljubezni do samega sebe. 

Kako in kdaj se prilagajati in sprejemati kompromise, kdaj izreči odločen ne? Kdaj, tako rekoč, ne smemo iti preko sebe, svojih moralnih načel in svojih prepričanj, kdaj ja? 

Kaj je pripadnost?

Pripadnost je občutek, da smo del nečesa večjega od nas samih, skupine ljudi, družine, šole, kluba, kulture, vere ali ideje. Ta občutek pripadnosti nam daje občutek smisla, identitete in varnosti. Ko se počutimo sprejeti in povezani z drugimi, se lažje soočamo z izzivi življenja.

Potreba po pripadnosti

Naša potreba po pripadnosti je globoka in se začne že v otroštvu. Ko smo majhni, se navežemo na svoje starše in družino. Ko odraščamo, se ta potreba razširi na vrstnike in širše skupnosti. Želimo si biti del skupine, ki nas sprejema, razume in podpira. Pripadnost nam daje občutek, da smo pomembni in da nismo osamljeni.

Vsi smo socialna bitja in vsi potrebujemo občutek pripadnosti

Naše potrebe po pripadnosti niso le posameznikova ekscentričnost, temveč so del temeljnih lastnosti človeštva. Lahko gremo celo tako daleč, da rečemo, da je potreba po pripadnosti ena izmed osnovnih potreb naše biti!

Naša socialna narava nas žene k iskanju vezi z drugimi, saj smo kot ljudje močnejši, ko delujemo v skupinah. Pripadnost nam omogoča, da se učimo, rastemo, soustvarjamo in si medsebojno pomagamo.

Ločnica med pripadnostjo in avtentičnostjo 

Medtem ko iščemo pripadnost, se pogosto srečamo s pritiski, da bi se prilagajali in spreminjali, da bi bili sprejeti v skupino. To lahko vodi v izgubo naše edinstvene identitete in v končni fazi v občutek, da nekako nismo dovolj dobri takšni, kot smo.

Pomembno je, da sprejmemo in ljubimo sebe takšne, kot smo. To ne pomeni, da se ne moremo razvijati ali izboljševati, ampak da ne smemo zanemariti svojih pristnih želja in vrednot zaradi pritiskov okolice. 

Ko se zavedamo in cenimo svojo edinstvenost, si lažje postavimo zdrave meje v pripadnosti!

Kdaj se prilagajati in sklepati kompromise, kdaj ne?

V vsakem odnosu, skupini ali skupnosti se srečamo s potrebo po prilagajanju in kompromisih. Vse to je del življenja in pomaga ustvarjati harmonične odnose. Vendar pa je pomembno, da ohranjamo ravnovesje med prilagajanjem in ohranjanjem svoje identitete.

Če se prilagodimo na način, ki ogroža naše temeljne vrednote ali duševno počutje, to ni zdravo prilagajanje!

Če moramo sklepati kompromise, ki zanemarjajo našo dobrobit, smo morda prestopili mejo zvestobe tega, kar smo.

Ključnega pomena je, da si postavimo jasne meje (lastne meje, tiste naše!) in se zavedamo svojih potreb, želja in vrednot. Ko poznamo sebe in se spoštujemo, lažje prepoznamo, kdaj je prilagajanje ali sklepanje kompromisov smiselno ter kdaj je treba ostati zvest samemu sebi.