Od prazničnega veselja do občutka praznine?

Poleg zoprnih družinskih interakcij in telesnega napora, ki ga povzročata sladkor in alkohol (link do tretjega članka), je december tudi lep mesec. Obdarovanje, praznovanje, lučke, božične jelke in večerje s prijatelji so nekaj, kar je za mnoge psihološko zdravilno. No, zdaj je tu januar in zdi se, da se je svet ustavil. Vrnili smo se v sivo zimsko vreme in dolgočasen mraz. Če imaš januarja občutek, da si sam, te lahko pomirimo. Si eden od mnogih, ki po novem letu poročajo o občutkih praznine, tesnobe in celo obupa.

Cinično bi lahko pripomnili, da je december samo zarota nakupovalnih središč, ki želijo iz naših denarnic izvabiti čim več denarja. A to niti približno ni cela resnica. Prazniki ustvarijo občutek povezanosti in pripadnosti. Večini ljudi se zdi, da so ta mesec del nečesa večjega. Vse nas spodbuja, da se več družimo z družino in prijatelji. In tudi če so te interakcije pogosto naporne ali dolgočasne, nam dajo občutek, da pripadamo. Potem pa pride januar, vrnemo se v šole in službe in nenadoma nas spet posrka naš dolgočasni vsakdan, kjer smo pogosto sami. Sploh kontrast v primerjavi z veselim in povezanim decembrom je lahko še kako boleč.

Hkrati se ob koncu leta soočamo sami s sabo. Konec cikla nas sili k refleksiji. Kaj sem dosegel v preteklem letu? Sem na pravi poti? Ali sploh vem, kaj želim? To, da vsi prijatelji na spletu objavljajo svoje visokoleteče načrte, pogosto samo doda k našemu neprijetnemu občutku, da zapravljamo čas in sploh ne vemo, kam bi želeli. Občutek izgubljenosti ob hkratnem prepričanju, da bi morali biti že dlje, predstavlja odlično osnovo za obup in depresivne občutke. Z ambicijo ni nič narobe, a so žal trendi na družbenih omrežjih v sodobnem času vse prepogosto začeli igrati na karto pomanjkanja časa, kar sploh mlade vse prevečkrat paralizira in pahne v občutke nemoči in sramu, namesto da bi jih motiviralo.

Ne smemo pozabiti, da je januar pač tudi vremensko bolj žalosten mesec. Če so nam decembra vsaj praznično okrašena mesta dala iluzijo neke svetlobe, se januarja pred zimsko meglo nimamo več kam skriti. Manj svetlobe pomeni manj hormonov sreče, manj sonca vpliva na pomanjkanje vitamina D. Kombinacija obojega lahko predstavlja fizično osnovo za slabo počutje. Sezonsko depresijo je na srečo mogoče dokaj enostavno obravnavati; če nas vsako zimo v tem času zgrabijo neprijetni občutki, bi morda bil res smiseln obisk pri zdravniku.

Občutek praznine še ne pomeni, da smo poraženci, ki nikoli v življenju ne bomo dosegli sreče. Pretirana pričakovanja od novega leta (kdo bo dosegel naše novoletne zaobljube?!) so lahko dodaten, izredno negativen vpliv na naše počutje. Kdo pa je rekel, da mora biti ravno prvi januar naš novi začetek? Znižati pričakovanja na bolj obvladljivo raven je torej lahko zelo zdravilen in pozitiven korak. Poleg tega se splača ohranjati pomembne stike, ki smo jih uspeli obuditi ali poglobiti v decembru.

V objemu žalosti pogosto predolgo čakamo na pobudo drugih. Če si upaš narediti prvi korak z majhnimi interakcijami, kot je klic prijatelja ali kava s kolegom, hitro ugotoviš, da se s podobnimi občutki srečuje marsikdo. Zavedanje, da nisi sam in da s tabo ni nič fundamentalno narobe, je lahko zelo dragoceno orodje v tem obdobju. Ne pozabi tudi na šport; razumem, da megla in smog nista ravno nekaj, kar vabi na sprehod ali na tek, a bo tudi minimalen vložek v premikanje telesa večinoma bogato poplačan v obliki hormonov sreče in zadovoljstva, ki jih sprosti gibanja lačno telo.

Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na to, da ni nič narobe s tem, če v tem času poiščemo strokovno pomoč, sploh če žalost in tesnoba ne pojenjata. Bi raje zadevo spravil v red in nadaljeval z življenjem? Ali bi raje odlašal še pol leta in iskal pomoč takrat, ko bo slabo duševno stanje res že pustilo posledice? Noben (dober) strokovnjak za mentalno zdravje še ni nikoli rekel, da si prišel po nepotrebnem ali prehitro.