A svet se spreminja, pritisk na nas, mlade, pa je vse večji. Imeti moramo načrt, priti na najboljše možne fakultete, spletna socialna omrežja pa nas ves čas opominjajo na vse priložnosti, ki jih imamo. Namesto da bi nas obilica možnosti motivirala in spodbudila k smiselnemu izkoriščanju časa, nas izčrpa in spravi na rob obupa; CNN poroča, da se 27 % najstnikov počuti izgorelo, sploh v obdobju testov, kar 81 % pa čuti zunanji pritisk. Izgorelost ni šala; ne gre za normalno utrujenost in tesnobnost glede dobrih ocen, ampak za izčrpanost na telesni, čustveni in psihični ravni. Če imaš občutek, da moraš biti popoln - ima ga tretjina mladih - jasno pa je, da te popolnosti nikoli ne boš dosegel, je jasno, da faza obupa ni daleč.

Vseobsegajoča digitalna povezanost

Razmerje med delom in prostim časom ("work-life balance") je skovanka, ki se je najprej začela pojavljati pri ljudeh z resno in naporno službo, ki začne počasi pronicati v zasebno življenje. Rezultat je občutek ujetosti, saj nas službene zadolžitve, sploh prek mailov in ostalih sporočil, spremljajo tudi takrat, ko bi se resnično radi odklopili.

Glavni krivec? Tehnologija, seveda. Male in večje elektronske naprave nas ves čas opominjajo, da zamujamo, da ostali delajo, da nas lovijo roki. Iti domov, narediti domačo nalogo in pozabiti na šolske obveznosti? Misija nemogoče, če profesorji pošljejo opomin za tisti esej, razredni skupinski klepet pa ves čas ozavešča, da drugi pridno delajo, medtem ko mi nimamo energije, da bi se premaknili iz postelje. Nič čudnega, da si je vse več mladih omislilo t.i. "dumbphone" - stare, neumne telefone, ki pa nam vsaj omogočijo nekaj miru v tem kaosu.

Ni pa le šola ...

Nekako od pandemije naprej je postala stalnica, da nas obveznosti preko elektronske pošte, spletnih učilnic in skupinskih pogovorov lovijo tudi v poznih večernih urah in ob vikendih. Če so Zoom profesorji nekako opustili, se tej drugi, bolj subtilni obliki digitalne povezanosti, nočejo odreči. Od mladih let naprej moramo biti "na voljo", občutek tega, da zamujamo (FOMO - fear of missing out), pa je prešel od socialnih aktivnosti na področje učenja in profesionalnega razvoja; vsi se učijo in gradijo svojo prihodnost, jaz pa ležim na kavču, kaj je moj problem?

Težava pa je, da napravo, ki nas spravlja v ta neprijeten položaj, hkrati uporabljamo tudi za to, da vsaj za nekaj trenutkov pozabimo na svoje vseobsegajoče obveznosti. V navalu kortizola ob zadnjem opominu za oddajo seminarske naloge se zatečemo na socialna omrežja, kjer pa nas zadane nov občutek ničvrednosti in nesposobnosti. Moji prijatelji se zabavajo, potujejo, služijo denar in opravljajo šolo z odliko, jaz pa komaj preživim z obstoječim pritiskom, si rečemo. Kar naj bi nas pomirilo, mnoge spravlja v dodaten stres in spodbuja občutek, da bi morali delati še več; ne le za šolo, ampak zase in za svoje socialno življenje. Z razvojem vse bolj zasvojljivih algoritmov pa od digitalnih dražljajev, tudi če niso prijetni in nas spravljajo v stres, postajamo vse bolj odvisni; to uniči našo sposobnost mirnega, globokega dela, in nas pogosto spravi v še večji (šolski) zaostanek. Digitalni mrk, obdobje brez teh umetnih in stresnih dražljajev, postaja vse bolj redek luksuz.

Sistem je tekmovalen

Pri tem ne pomaga, da sistem sam spodbuja tekmovalnost. Uspeh se meri skoraj izključno skozi številčne ocene, profesorji nas od drugega letnika naprej strašijo z maturo, ameriška obsesija z elitnim študijem pa se je dodobra uveljavila tudi pri nas ("če ne greš ne medicino, si luzer"). Ko v navalu obupa odpremo motivacijski video na našem najljubšem socialnem omrežju, nas hitro zadane nov val toksične tekmovalnosti; kriv si ti, ker si ne znaš razporediti časa in se fokusirati, če boš zdaj garal, boš kasneje užival, če nisi izčrpan, se ne trudiš dovolj. Redkokdo izpostavlja, da je tudi počitek izrednega pomena, sploh če želimo na dolgi rok karkoli doseči.

"Ampak drugim pa uspeva!"

Socialna omrežja so izpostavila še en fenomen: iluzijo, da ostali bolje funkcionirajo v tem hektičnem svetu. Svojo izčrpano realnost primerjamo s skrbno izbranimi, najboljšimi trenutki drugih, ki jih objavijo na socialnih omrežjih, in se zaradi tega počutimo še slabše. Razvije se nezdrav perfekcionizem; tudi če imamo 95 % urejeno in uspešno življenje, se bomo pogosto počutili nesposobno, saj je videti, da so ostali še vedno svetlobna leta pred nami. Redkokoga to stremenje k popolnosti resnično motivira; večino občutek, da vsem drugim uspeva bolje kot nam, samo paralizira.

Kako vem, če sem izgorel?

Izgorelost najlažje opaziš sam; če se ponavljajo glavoboli ali migrene, ki niso povezani z drugimi zdravstvenimi težavami, če si kronično utrujen, tudi po dobrem nočnem spancu, če imaš nepojasnjene težave s prebavo in te vse boli. Morda najbolj očitni so psihološki simptomi, sploh vse večje težave s koncentracijo in spominom ter občutek groze, ko pomislimo na vse neopravljene obveznosti.

Najhuje pri izgorelosti je, da ne doseže ničesar; zaradi nje ne bomo bolj trdno zagrabili za delo, odkljukali taskov in se šli sprostit z aktivnostjo, ki nas pomirja. Nasprotno; izgubili bomo motivacijo tudi za stvari, ki so nas nekoč veselile in nas napolnile z energijo. Če dodamo še obup, veliko anksioznost, tudi ob manjših in obvladljivih nalogah, ter občutek ujetosti in brezizhodnosti, hitro pridemo do zaključka, da smo se ujeli v začaran krog. Bolj kot smo izgoreli, manj sposobni bomo opravljati redne zadolžitve. Nabralo se bo vse več neopravljenih obveznosti, ki bodo povzročale dodaten stres, ki nas bo spravil v še hujšo izčrpanost. Ker nas niti hobiji ne bodo veselili, se bo težko odklopiti od toksičnih misli o naši nevrednosti in nesposobnosti; ujeti v ciklu lastne negotovosti in občutka nemoči se bo stanje samo še poslabšalo, neopravljene obveznosti pa kopičile v nedogled.

Kaj torej lahko naredim?

Če pride do resnih simptomov - ohromljujoča tesnoba, samomorilne misli, zloraba substanc ali stalna omejujoča napetost - je smiselno poiskati strokovno pomoč. Če še nismo na tej točki, pa se splača začeti z enostavnimi koraki. Najlažje je določiti uro, po kateri ne glede na vse ne bomo delali; recimo po osmi ali deveti zvečer. Tako si bomo prihranili dolge, neproduktivne in izčrpavajoče noči, ki bodo poslabšale našo izčrpanost. Spalna rutina je za našo raven energije neverjetno pomembna; če bomo ustvarili jasne meje, se je bo veliko lažje držati.

Podobno je smiselno ustvariti dnevne časovne limite uporabe tehnologije; po deseti brez telefona, računalnika in televizije, recimo. Športna aktivnost lahko pomaga - a ne, če je še en vir stresa, primerjanja in tekmovanja. Smiselno je začeti s športom, ki nas dejansko veseli in ni nasičen z nezdravim primerjanjem, ki poslabša našo samopodobo; na ta način lahko s pomočjo fizične aktivnosti dosežemo odklop od zunanjih pritiskov. Vodenje dnevnika, kamor pišemo sprožilce izčrpanosti in šolske/profesionalne anksioznosti, nam lahko pomaga pri iskanju sprostitvenih strategij.

In najpomembnejše: splača se ustvariti bolj zdrav odnos s tehnologijo [link do članka o tem]. Če nas naprava spravlja v stres zaradi stalnih šolskih sporočil, hkrati pa nas ista naprava prek nezdravega primerjanja na socialnih omrežjih spravlja v stres tudi takrat, ko naj bi se sproščali, je to recept za izčrpanost in izgorelost. Bolj kot bomo telefon, računalnik in tablico dojemali kot orodje, ne kot vir dela IN užitka, lažje se bo spopadati z grozečim občutkom utrujenosti. Pa še fokus se bo neverjetno izboljšal - preverjeno!