Če niti malo ne olepšujemo zadeve, je dejstvo, da si še mladoletna oseba in zate skrbijo starši - tako materialno kot tudi čustveno. Seveda je normalno, da že pri mladih letih razmišljaš o življenju na svojem in kuješ sanje, kako bo super, ko se boš končno odselil od doma, a vsi vemo, da pri petnajstih letih kaj takšnega, v večini primerov, ni mogoče. 

Še eno dejstvo je tudi, da ti v mladosti možgani še ne delujejo tako izpopolnjeno kot odraslim ljudem, zato so razne muhe in kaprice popolnoma normalne. A če že govorimo o tvojih kapricah, bi morali tudi o kapricah staršev, kajne? Pri skrbi za svoje otroke (kar ti vsekakor nisi več) veliko staršev, seveda v veri, da delajo dobro, delujejo ravno nasprotno. Nemalo staršev tako rekoč nadzoruje svojega najstnika na vsakem koraku, nekateri pa mu ne pustijo niti dihati. Nemalo staršev se tudi, tako kot mladostnikov, sprašuje, kje je zdrava meja. Kar je precej dobro vprašanje. 

Pri slednjem ti bodo morda pomagala naslednja vprašanja:

- Sem vreden zaupanja? Je kakšno vedenje ali ravnanje v preteklosti sprožilo dvom pri mojih starših?

- Imam spoštljiv odnos s svojimi starši? 

- Tudi jaz spoštujem meje svojih staršev? Pomisli na primer na situacije, ko potrebuješ denar ali kaj drugega. 

- Imam občutek, da znam izražati svoja čustva? Nemalokrat se starši bojijo za svojega najstnika, ko vidijo določeno vedenje, a si ne morejo razložiti, kaj se dogaja z njim. 

- Imam slabo družbo? Dobro veš, kaj mislimo s tem. 

- Sem uspešen v šoli ali imam nižje ocene, kot bi jih lahko imel? Se je moj uspeh poslabšal? 

- Znam izražati svoje želje?

Ko si si odgovoril, seveda čim bolj iskreno, lahko poskusiš, če imaš občutek, da starši še vseeno ne spoštujejo tvoje zasebnosti, meje postaviti na naslednje načine:

- Prosi jih, da spoštujejo tvojo zasebnost; to pomeni, da na primer pred vstopom v tvojo sobo potrkajo na vrata. 

- Poskušaj jim razložiti, da si že 'skoraj odrasla' oseba, ki ima pravico do svojega osebnega prostora; vsi potrebujemo vsaj kakšno uro na dan zase.

- Razloži jim, da se zavedaš, da nisi še čisto odrasla oseba, a tudi nisi več otrok; pravico imaš do svojega mnenja, če ga seveda izražaš spoštljivo.

V najstništvu pozabljamo na eno poglavitno stvar - v večini primerov hočejo starši najboljše za nas, res pa je, da ne znajo vsi tega izražati na 'pravilen' način. Vsi iščemo svoje meje v odnosih, in te so pri vsakem posamezniku drugačne - tvojo mamo denimo motijo druge stvari kot tvojega očeta, prav tako pa ti opaziš druge stvari kot tvoji starši. Pomembno je, da znamo izražati sami sebe, seveda pa je dejstvo, da bo, hočeš nočeš, tvoje starše vedno skrbelo zate. Nekateri pravijo, in večina se z njimi strinja, da smo vsi otroci, dokler imamo žive starše.