1. mit: HIV = aids.

Dejstvo: Ljudje pogosto zmotno enačijo ta dva pojma. Aids je zadnji stadij okužbe s hivom in nimajo vse osebe, ki živijo s hivom, tudi aidsa. Ob pravočasnem odkritju okužbe in pričetku zdravljenja večina oseb, ki živi s hivom, ne bo nikoli zbolela za aidsom.

2. mit: HIV pomeni smrtno obsodbo.

Dejstvo: V 80. in zgodnjih 90. letih je bilo to res. Takrat ni bilo na voljo učinkovitih zdravil, ki bi preprečevala napredovanje okužbe v aids in velika večina oseb s hivom je umrla. K sreči danes ni več tako. Na voljo imamo zdravila, ki uspešno zavirajo razmnoževanje virusa, s tem pa preprečujejo razvoj bolezni. S pravilnim in doslednim jemanjem zdravil in skrbjo za zdravje lahko osebe, ki živijo s hivom, pričakujejo, da bodo doživele običajno pričakovano življenjsko dobo.

3. mit: Prenos virusa je mogoč pri vsakdanjih socialnih stikih z osebo, ki živi z virusom HIV.

Dejstvo: Hiv se lahko prenese, ko okužena kri, sperma, predsemenska tekočina, rektalni in vaginalni izločki ali materino mleko pridejo v stik z ustno, vaginalno ali analno sluznico, z razjedami in poškodovano kožo oziroma sluznico ali pa neposredno vstopijo v krvni obtok (npr. s souporabo pribora za injiciranje). Hiv se ne prenaša s poljubljanjem, z objemanjem, dotikanjem, s piki insektov ali s souporabo jedilnega pribora, kozarcev in brisač ter v številnih drugih vsakodnevnih situacijah. Hiv je v primerjavi z ostalimi spolno prenosljivimi okužbami slabo nalezljiv virus, a nosi s seboj največjo stigmo.

4. mit: Preprečevanje širjenja virusa je izključno odgovornost okuženih oseb, zato morajo seksati s kondomom ali se vzdržati spolnih odnosov.

Dejstvo: Osebe z virusom HIV niso krive za širjenje virusa, saj je vsak sam odgovoren zase in za svoje zdravje. Če želi oseba ostati negativna, mora postaviti meje in se zaščiti. Na voljo ima več možnosti: kondom, PEP*, PrEP**, redno testiranje … Nenazadnje se lahko tudi informira o virusu HIV in s tem pomaga zmanjševati stigmatizacijo oseb, ki  z okužbo živijo. Na ta način bodo le-te lažje razkrile svoj status, ko bo to potrebno.

5. mit: Sem v monogamnem razmerju, zato testiranja in zaščite ne potrebujem.

Dejstvo: V življenju lahko 100 % zaupamo le sebi. Čeravno neradi razmišljamo o tem, da partner, s katerim smo v monogamnem razmerju, morda seksa tudi z drugimi, se to lahko zgodi. Zato je redno testiranje priporočljivo tudi za osebe v monogamnih razmerjih. V testiranju lahko vidita znak dodatnega zaupanja in izražanja ljubezni drug do drugega.

6. mit: Če seksam s HIV pozitivno osebo, se bom tudi sam okužil.

Dejstvo: Verjetnost za okužbo je manjša od verjetnosti, da do okužbe ne bo prišlo. A ker se na srečo ne gre zanašati, je bolje uporabiti zaščito. Največja tveganje za prenos virusa obstaja pri seksu brez zaščite z osebo, ki se je sama nedavno okužila in se ne zdravi. Osebe, ki živijo s hivom in se uspešno zdravijo s protiretrovirusnimi zdravili ter v krvi nimajo zaznavne koncentracije virusa (torej manj kot 40 kopij virusa na mililiter krvi) vsaj 6 mesecev, hiva praktično ne morejo prenesti na partnerja. Zato velja, da je seks s partnerjem, ki se zdravi, varnejši kot s tistim, katerega statusa ne poznaš.

7. mit: Za okužbo z virusom HIV  sem premlad ali prestar.

Dejstvo: HIV ne diskriminira glede na starost, raso, spolno identiteto, spolno usmerjenost, družbeni status ali katerikoli drugi dejavnik. Okuži se lahko vsak.

8. mit: Epidemija hiva je problem gejev.

Dejstvo: V svetovnem merilu je večina ljudi, ki živi s hivom, heteroseksualnih. Moški prenesejo virus na ženske in obratno. Tveganje ni povezano s spolno usmerjenostjo, vsakdo, ki ima nezaščiten spolni odnos ali souporablja igle, tvega, da se okuži s hivom.

9. mit: Ljudje, ki živijo s hivom, so videti bolni, zato že po videzu vem, kdo ima HIV in kdo ne.

Dejstvo: Zanašanje na zdrav izgled spolnih partnerjev je varljivo. Očitni simptomi bolezni se pri hivu pojavijo šele leta po okužbi, ljudje pa do takrat pogosto niti sami ne vedo, da imajo HIV. Samo testiranje lahko pokaže, ali ima oseba HIV.

10. mit: HIV je ozdravljiv.

Dejstvo: Okužba s hivom je zaenkrat doživljenjska, saj še ni zdravila, ki bi virus odstranilo iz telesa. Trenutno razpoložljiva zdravila okužbo uspešno obvladujejo in preprečujejo njeno napredovanje v aids. Pri osebah, kjer se je aids že razvil, je mogoče pozdraviti z aidsom povezane bolezni, a tako pozna diagnoza lahko vseeno pusti posledice, zato se je priporočljivo redno testirati. Raziskave na področju zdravljenja hiva gredo naprej. Tudi v smeri popolne odstranitve hiva iz telesa. Znanstveniki so objavili ohrabrujoča poročila o pacientih, ki so jih pozdravili z zapleteno, nevarno in drago metodo; s presaditvijo kostnega mozga darovalca z genetsko mutacijo, zaradi katere so bili imuni na okužbo s hivom. Poimenovali so jih berlinski, londonski, dusseldorfski pacient. Berlinski pacient je bil prva oseba, pri kateri so ozdravili okužbo s hivom, sledila sta mu še londonski in duesseldorfski. V nekaterih drugih, podobnih primerih do ozdravitve ni prišlo. V praksi presaditev matičnih celic ni primerna terapija za široko uporabo, tako da na varnejše in množično dostopno zdravilo še čakamo.

PEP* (angl. Post Exposure Prophylaxis) ali poizpostavitveno zaščitno zdravljenje lahko prepreči okužbo s hivom po tem, ko je hiv že vstopil v telo. Gre za terapijo (v obliki zdravil), ki jo je treba začeti jemati takoj (a ne več kot po 72 urah) po spolnem stiku z visokim tveganjem za okužbo s hivom.

PrEP** –  preventivna terapija za preprečevanje okužbe s hivom (angl. Pre-Exposure Prophylaxis) je terapija, ki se jo jemlje pred izpostavitvijo hivu, torej pred spolnim odnosom,  z namenom preprečevanja okužbe s tem virusom.