Univerzalnega recepta za samozavest žal ni, ne glede na to, kakšne načine ti prodajajo internetni guruji. Marsikdo, ki se obnaša samozavestno, globoko v sebi trepeta pred odzivom družbe.

Tokrat ne bomo iskali instant rešitev (čeprav včasih res lahko pomaga, da znaš zaigrati pravo samozavest!), ampak bomo šli korak globlje; kako se globoko v sebi počutiti stabilno, pozitivno in kul? Ena najbolj osnovnih stvari, s katero lahko začneš, je iskanje notranjega lokusa kontrole. Vem, sliši se kot še ena psihološka floskula, ampak se splača malo bolj poglobiti vanjo.

Notranji in zunanji lokus kontrole

Ključno vprašanje je: od kod izvira tvoja samozavest? Iz lastnega prepričanja v to, da si okej, ali iz odobravanja drugih in sledenja družbeno določenim normam? 

Če samozavest iščeš v drugih, v denarju, ocenah, količini popoldanskih kavic, potem je tvoja samopodoba in samozavest vezana na zunanje okoliščine – imaš zunanji lokus kontrole. Za vse so krivi zunanji dejavniki, na katere nimaš vpliva; in če nimaš vpliva nanje, tudi ne moreš imeti vpliva na svojo samozavest, ker je odvisna od drugih. 

To je bližnjica do nestabilne in labilne samopodobe in samozavesti, ki se spreminja glede na to, kaj piše v spričevalu in koliko evrov je na računu. Na dolgi rok hočeš razviti samozavest, ki temelji na zavedanju tega, da imaš vpliv in kontrolo nad vsemi svojimi okoliščinami; ne glede na to, kaj pravi tvoja trenutna situacija.

Notranji lokus kontrole je torej občutek prepričanosti vase in v svoje sposobnosti; v tisti del sebe, ki ves čas obstaja. Verjameš, da imaš sam nadzor nad svojim življenjem; tvoji dosežki so super in se jih veseliš, ampak se zavedaš, da so rezultat tvojega truda, odločitev in sposobnosti, ne sreče in slučajnih okoliščin, v katerih si se znašel. In to je temelj zdrave samozavesti. 

Vsi si želimo uspeha, ampak ...

... ga skoraj vedno iščemo v napačnih stvareh. V denarju, občudovanju drugih, svoji popolni internetni personi. Če tega ni ali se v nekem trenutku zamaje, skladno s tem niha tudi naš občutek lastne vrednosti in zaupanja vase. Nismo zares samozavestni, ampak to občutimo samo takrat, ko nam to sporoči okolica. 

Naša logika je: nimam, torej nisem. Nimam službe, torej sem luzer. Nisem dovolj lep, zato ne bom nikoli dobil razmerja, ki ga hočem. In seveda obratno; ko enkrat nekaj dosežemo, naš narcisizem eksponentno naraste in mislimo, da smo Boga prijeli za jajca. Nihamo od občutka nevrednosti do labilnega božjega kompleksa. 

Vse to temelji na iluziji, da lahko samozavest izvira od zunaj. Popolna postava in debela denarnica te bosta naredili samozavestnega samo za kratek čas; dokler ne boš našel nekoga, ki je še boljši od tebe. Kar sploh na internetu res ni težko – verjetno boš v točno par minutah našel nekaj, kar ti še manjka za "popolno srečo", in cikel samopomilovanja in jeze nase se bo začel znova. 

Kaj se lahko naučimo od plastičnih operacij?

Verjamem, da se lahko to, kar sem napisal zgoraj, zdi precej plehko in površinsko; a ne pravijo nekaj podobnega vse poceni knjige za samopomoč? Da malo podkrepim to psihološko teorijo, se lahko obrnemo na ljudi, ki gredo pod nož, da bi bili končno zadovoljni sami s seboj. 

En del tistih, ki si dajo popraviti štrleč nos ali prevelika ušesa, dejansko po operaciji postane veliko bolj samozavestnih. Ampak precej večji del pa ne glede na vse estetske popravke še vedno ni zadovoljen s sabo.  

Njihova fizična podoba je res "popolna", samopodoba in občutek samozavesti pa sta ostala v fazi pred operacijo. V ogledalu še vedno vidijo svojo grdost, ki je še toliko injekcij ne more spremeniti.

Potrditev iščejo zunaj. Imajo zunanji lokus kontrole. Njihova miselnost je: "Daj mi lepo faco in zadovoljen bom s sabo." Plastične operacije delujejo samo, če si hkrati "operiral" tudi svojo samopodobo. Dokler bo temeljila na zunanjih dejavnikih, ti še tako popolno telo ne bo spremenilo občutka grdosti. 

Dokaži se samemu sebi

Nesamozavesten človek reče "Nič nisem." Samozavesten človek pa reče "Vse sem in to bom tudi dokazal." Vidi se kot uspešnega človeka, zato dela, da to doseže. Vidi se kot nekdo, ki ima lepo telo, in dela, da ga ima. 

Napačna logika je, da boš postal samozavesten in se boš imel rad, ko boš nekaj dosegel. Dobra logika je, da se imaš tako rad, da veš, da boš uspešen, lep in fit, in si pripravljen delati v tej smeri iz pozicije zadovoljstva s samim sabo. 

Samopomilovanje in jeza nad samim sabo te ne bo pripeljala daleč, zadovoljstvo s sabo pa. Slej kot prej bo zunanja situacija začela odslikovati tvoje dojemanje samega sebe. Ni treba ekstra poudarjati, kako boleče očiten je nekdo, ki navzven deluje super, a v sebi niti malo ne verjame vase. 

Mnogim se zdi, da je past dobre samopodobe pasivnost in lenobnost. To ni cilj tegale prispevka. Pomembno je imeti zunanje cilje, ampak se hkrati zavedati, da boš veliko hitreje prišel do njih, če se že vnaprej vidiš kot nekdo, ki jih je sposoben doseči. Verjemi, da zmoreš, in potem to dokaži; samozavest je zavestna izbira, ne pogoj neskončnih zunanjih faktorjev. 

Samozavest vedno izhaja iz tebe. Drugi ljudje in situacije so nepredvidljivi. Vse se začne s sliko v tvoji glavi; ko enkrat dojameš, kako zunanji faktorji sledijo tvojemu dojemanju samega sebe, postane vse veliko lažje.