Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov, denimo vode ali drugih sladil. Med je precej slajši od namiznega sladkorja in ima posebej primerne kemične lastnosti za peko.

Tekoči med se ne pokvari, lahko edino kristalizira v trdno stanje. Nazaj v tekočino ga pretvorimo s segrevanjem do 45°C - če to mejo presežemo, med izgubi zdravilne lastnosti. Zaradi velike koncentracije sladkorja z osmotskim razkrojem uničuje bakterije. Naravni med vsebuje od 14 do 18 odstotkov vlage. Dokler količina ne preseže 18%, se praktično noben organizem v njem ne more razviti v večjem številu.

Med je zelo razširjen v prehrani. Uživamo ga lahko samega, kot sladilo v čaju ali pa ga uporabljamo pri peki peciva oziroma kot namaz na kruhu. Nekateri ljudje ga imajo ravno zaradi značilnega okusa veliko raje od sladkorja.

V prehrani je imel od nekdaj pomembno vlogo, saj sladkorja včasih niso poznali. Grki in Rimljani so iz medu pripravljali slaščice. Znani zdravniki, kot so Hipokrat, Galenus in Paracelsus, so ga uporabljali za zdravljenje bolezni, Slovani pa so pripravljali še danes zelo cenjeno medico. Prav tako je primeren za razne kozmetične pripravke.

Kako nastane med?
Čebele prinesejo nektar oziroma mano v panj, kjer ga mlade čebele deloma izsušijo. Gostenje medu poteka tako, da čebele večkrat izbljuvajo kapljico medičine, da se suši na zraku in jo nato spet pogoltnejo, obenem pa vanjo dodajajo številne encime, ki spremenijo sladkorno sestavo medičine. Tako predelano medičino, ki ji zdaj pravimo med, čebele shranijo v celicah satja. Tu se nadaljuje zorenje medu. Do vrha napolnjene celice satja čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci. Pri čebelarjih velja, da je primeren čas za točenje, ko so sati do 2/3 pokriti s takimi pokrovci.

Vrste medu
Glede na pašo čebel, ločimo različne vrste medu: akacijev med, cvetlični med, gozdni med, lipov med, kostanjev med, smrekov med, hojin med.