Ta enoletna žitarica vsebuje kar nekaj ogljikovih hidratov, od katerih velik delež predstavljajo sladkorji. Je tudi vir kakovostnih beljakovin ter vitaminov B in C. Vsebuje tudi nekaj pomembnih mineralov, kot so kalij, fosfor, magnezij, železo, ter balastne snovi, ki pripomorejo k boljši prebavi. Poleg tega naj bi koruza vplivala na boljše delovanje ledvic in sečnih poti, pomagala pa naj bi nižati tudi vsebnost holesterola v krvi. Sicer ima 100 gramov koruze približno 96 kalorij, kar znaša 400 joulov.

Koruzo sicer v Evropi še vedno v največji meri uporabljajo za krmo živine, a sladke sorte so namenjene prehrani ljudi. Številni koruzo najraje jedo kar tako – kuhano ali pečeno in le posoljeno. Če boste storže kuhali, jih kuhajte v nesoljenem kropu in posolite pozneje, peči pa je koruzo najbolje kar na ognju ali žerjavici. Zelo okusno je tudi, če pečen ali kuhan koruzni storž namažete z zeliščnim maslom ali potresete še s kakšno drugo začimbo, ki jo imate radi. Je pa koruza tudi odlična sestavina enolončnic, omak, solat …

Pazljivi bodite pri izbiri storžev. Za kuho in peko so namreč najboljši tisti, ki so ravno prav zreli – ti imajo laske na vrhu že delno posušene, zrnje pa ni ne preveč vodeno in ne preveč trdo. Če boste vanj zarezali z nohtom, se mora iz njega pocediti gosta mlečna tekočina. Ko enkrat storž odtrgamo, ga moramo čim prej skuhati, speči ali zamrzniti, kajti sladkor v koruzi se začne za tem, ko jo odtrgamo, hitro pretvarjati v škrob, zaradi česar izgublja sladek okus.