Žajbelj zdravi prebavne motnje in številna vnetja

Žajbelj je močno razvejan vednozeleni grm, ki izvira iz sredozemskih držav, uspeva pa tudi drugje po Evropi. Ima klobučevinaste liste sivkasto-zelene barve in modre, vijoličaste, rožnate ali povsem bele cvetove. Žajbljevi listi vsebujejo številne zdravilne snovi – čreslovine, triterpene in eterično olje, v katerem so tujon, kafra in cineol. Zaradi vseh teh zdravilnih sestavin se žajbelj velikokrat uporablja kot naravno zdravilo, in sicer za:

- premagovanje prebavnih motenj, kot so driska, zaprtost, napihnjenost in napenjanje;

- zdravljenje vnetja dlesni, ustne in žrelne sluznice;

- zdravljenje ustnih razjed in preprečevanje krvavenja dlesni;

- preprečevanje pretiranega znojenja, ki je posledica infekcijske bolezni, pretirane živčnosti ali pa hormonskega delovanja;

- razkuževanje ran in razjed na koži;

- zniževanje ravni sladkorja v krvi.

Žajbelj se uporablja tudi kot začimba – najpogosteje kot dodatek mesu, ribam in zelenjavnim enolončnicam – ali kot naravni kozmetični preparat za čiščenje kože in za nego las. Še posebej blagodejno vpliva na aknasto in drugače problematično kožo, nekoč pa so ga uporabljali tudi za odpravljanje celulita. Lase krepi, obnavlja in pospešuje njihovo rast, slovi pa tudi kot naravno sredstvo za potemnitev las. Naše mame in babice pa so ga in nekatere ga še vedno uporabljajo tudi kot dišavo za odišavljanje prostorov ali oblek. Žabelj namreč oblekam ne daje le svežega vonja, ampak odganja tudi molje. Načini, na katere lahko pripravimo naravne žajbljeve pripravke, so različni. Žajbelj lahko poparimo oziroma ga namakamo v vreli vodi ali alkoholu, lahko ga prežgemo v posodi, lahko ga le posušimo ali uporabimo kar svežega. Možno pa je kupiti tudi že narjene žajbljeve pripravke – tablete, kapljice, eterična olja ...

Pri uporabi žajblja moramo biti previdni

Prevelika količina je namreč zaradi velike vsebnosti tujona, ki je neke vrste živčni strup, lahko nevarna. Če zaužijemo preveč te sicer zdravilna rastline ali če je uživamo predolgo – žajbelj je priporočljivo uporabljati le dva do tri tedne – se lahko začnemo počutiti vročično in omotično, srce nam začne hitreje biti in dobimo lahko celo epileptične krče. Zato se morajo žajblju izogibati epileptiki in nosečnice ter doječe matere, kajti do zdaj še ne obstajajo dovolj zanesljive raziskave, ki bi razkrivale, kakšne učinke ima žajbelj na noseče in doječe ženske. Tudi sicer je žajbelj najbolj pametno uporabljati le za zunanje dele in površine ter za grgranje, pri notranji uporabi pa se je dobro posvetovati z zdravnikom.