21 kilometrov, tisoče odločitev in ena velika želja: živeti na polno s sladkorno boleznijo

Moje ime je Lea. Sem razigrana, trmasta, glasna oseba, ki ne zna biti pri miru. Doživela in poskusila bi čisto vse, obenem pa obožujem dopoldneve, ko nikjer ne rabim biti in lahko samo poležavam z dobro knjigo ali serijo.

Sladkorno bolezen so mi diagnosticirali leta 2007, ko sem bila stara 12 let. Spomnim se, da sem bila utrujena, ves čas sem se nacejala z vodo in bila kar naprej na stranišču, precej sem tudi shujšala, kar so sicer tipični znaki, ampak se mi je zdelo, da je to normalno za najstnico in čas odraščanja. Na žalost moja osebna zdravnica ni prepoznala simptomov in sem na koncu pristala v semikomi. Na pediatrični kliniki sem preživela skoraj tri tedne, potem pa se vrnila nazaj v šolo in normalno življenje. Vedno pravim, da se moje življenje deli na pred diagnozo in po njej - ker se sebe kot osebe prej praktično ne spominjam.

Spomnim se, da sem se zbudila iz semikome in mi je mami povedala, da imam sladkorno bolezen. Rekla sem, da bom pa manj sladkarij pojedla. Šoka v resnici zame ni bilo, se mi zdi, da sem to novico in zdravljenje kar sprejela, neko res težje obdobje je prišlo kasneje. Takrat mi je bilo težko, ker sem videla, kako mi mami želi pomagati, medtem ko sem se jaz takoj sprijaznila, da zdaj pač tako je. Spremembe življenjskega sloga niti ni bilo, ker nikoli nismo živeli nezdravo, sladkorni bolniki pa itak uživajo prehrano takšno kot vsak drug posameznik. Strah pred prihodnostjo je prišel kasneje, zdaj v resnici. Starejša kot sem, bolj se mi zdi, da odkrivam določene strahove, na primer ob ideji ustvarjanja družine.

V resnici ne bi rekla, da sladkorno sploh dojemam kot omejitev - jo pač imam. Tako kot si umiješ zobe, greš pod tuš, sem se jaz navadila štetja ogljikovih hidratov in nenehnega načrtovanja in dajanja inzulina. Zadnje čase me večkrat moti, ker razmišljam, kako bi živela, če sladkorne ne bi imela, če bi se lahko zbudila in šla takoj teč, brez načrtovanja, hrane, skrbi in vseh pripomočkov, tako da bi kvečjemu lahko rekla, da sem neke omejitve začela dojemati zdaj, po 19 letih življenja z boleznijo. Sicer pa se mi zdi, da živim na polno vsakič, ko počnem nekaj, kar me veseli, sladkorna gor ali pa dol.

Nikoli se nisem imela za športni tip človeka, v resnici o sebi še zdaj ne razmišljam na tak način. Na vadbe sem začela hoditi v času gimnazije, potem pa je to postalo kar malce obsesija. Se mi zdi, da me šport umiri pa vedno se počutim zmagoslavno. Vsak oddelan trening pomeni, da sem jaz v kontroli svojega telesa, ne sladkorna. Sicer pa treniram vsak dan; na tedenski ravni hodim v F45, kjer imamo funkcionalne treninge, poleg tega pa plešem Zumbo in tečem.

Povedala bi jim, da imajo prav. Vodenje sladkorne je absolutno lažje, če telesa ne daješ še dodatno pod stres. Ne samo da moraš svoje telo na aktivnost pripraviti in poskrbeti, da je krvni sladkor dovolj visok, da lahko začneš, poleg tega šport tudi sprošča adrenalin in druge hormone, ki sladkor še dodatno dvigajo in nižajo; na podlagi tega pa tudi ti potem uravnavaš dolžino, intenzivnost treninga, ali si dodaš inzulin, mogoče nekaj poješ.

Sicer ne vem točno, kaj vse morajo vzeti v obzir športniki; za sladkorčka pa je to predvsem, kdaj in kaj sem nazadnje jedla, kakšen sladkor je bil, ko sem začela s pripravo in kaj sem počela prej, kakšen sladkor je tik pred začetkom treninga in v katerem delu cikla sem, kako dolg bo trening in kakšen trening bo, kje bom trenirala, da vem, kje bom odložila svoje pripomočke, kaj bom počela po treningu in kako dolgo časa bo trajalo, da se umirim, je trening zvečer ali zjutraj, sem se dobro naspala? Če se na primer odločim iti teč ob sedmih zjutraj, to pomeni, da imam prvo budilko že ob petih zjutraj, da vidim, kje se giblje sladkor in naredim bojni načrt priprave: kdaj in kaj bom jedla za zajtrk, koliko inzulina si bom za to dala ipd.

V resnici nimam nekega recepta, ki bi vedno držal. Inzulinsko črpalko si nastavim na t. i. Sportsmode (čas, ko mi dovaja manj inzulina), potem pa tudi kaj pojem in upam, da bo sladkor zdržal, karkoli že imam v načrtu, saj zaenkrat ne prakticiram gelov ali prigrizkov med samim treningom. V resnici sladkor dvignem na "višjo" raven, kot je optimalna, in potem upam, da zdrži trening, ki sem si ga zadala. To sicer ni najbolj optimalno ali dolgotrajno okej, ker treniram vsak dan in si posledično vsak dan držim sladkor višje, a sem trenutno v iskanju boljše priprave, obenem pa priznam, da prioritiziram mentalno zdravje nad sladkorno. Kar pa tudi ni okej, če sem popolnoma iskrena.

Čisto odvisno od vrste športa. Tek, intenzivni intervali in Zumba mi ga po navadi med aktivnostjo znižajo, ko zaključim, pa gre sladkor nazaj gor. Večinoma gre še celo preveč gor, kar deluje nasprotno od želenega učinka vadbe - namesto da bi se počutila olimpijsko, kot pravi Sanka, sem utrujena. Pri treningu z utežmi je krivulja bolj uravnana. Je pa tudi sama tehnologija šla že tako naprej, da s pomočjo senzorja spremljam, kaj se dogaja, in se ustavim pred nizkimi sladkorji.

Mene v resnici najbolj moti, da se vedno tako oglašuje "če imaš sladkorno, zmoreš vse". Sama trditev drži, bi si pa želela, da vsi ti športniki malenkost več časa namenijo tudi ozaveščanju, kaj to za njih pomeni - koliko načrtovanja in razmišljanja gre v to, da so potem lahko aktivni. Ker res že drži, da zmoremo vse, a je za tem ogromno načrtovanja in odrekanja. Potem pa vsak reče "saj sladkorna ni nič takega", medtem ko jaz jokam, ker mi sladkor nagaja.

Ja, večkrat. Ponavadi sem potem jezna, odvihram domov, počakam urico ali dve in nadaljujem, če imam le čas. V nasprotnem primeru sem slabe volje in tečnarim prijateljem. Se mi zdi, da sem slaba v poslušanju svojega telesa, ker sem trenutno na točki v življenju, kjer mu ne dovolim, da ne sodeluje, ampak ga skušam prisiliti v svoje želje.

Spoznanje, da nikoli ne bom spontana in svobodna. Želela bi si, da bi mi nekdo povedal, da nisem breme.

Da sem mnenja, da sem zaradi sladkorne bolezni že zgodaj postala bolj odgovorna in zrela. Majhni trenutki ponosa pa so vsakič, ko pretečem razdaljo, ki si jo zadam v glavi. Največ mi pomeni, da sem pretekla 21 kilometrov.

Mislim, da sta mentalno naporna zagotovo nočni tek Medvode ali pa Wings For Life, ker mi senzor ni delal pravilno in sem ves čas skušala biti v stiku s telesom, kako se počutim, in samo upala, da mi kakšen padec sladkorja ne poruši načrta. Najljubši pa je zagotovo tek ob Temzi v Londonu.

Vse bo v redu. Tehnologija je noro napredovala in ti bo v veliko pomoč. Obkroži se z dobrimi prijatelji, ne jokaj za vsakim sladkorjem, pomembna si več kot samo številke. Pusti si živeti in uživati. Če dovoliš, da te karkoli v življenju ustavlja, potem sploh ne živiš.

Da na nas vsako nihanje sladkorja zelo vpliva; celotna osebnost in volja se ti spremeni glede na to magično številko, ki ti dobesedno vodi celotno življenje.

Ljubljanski polmaraton. Naprej me žene trma in to, da si res želim živeti.