Sprednja križna vez povezuje stegnenico z golenico in ima pomembno vlogo pri kinematiki (gibanju) in stabilnosti kolena. Vez preprečuje zdrs golenice v smeri naprej ter sodeluje pri kontroli zunanje rotacije in hiperekstenzije kolena.

Poškodba sprednje križne vezi

Mehanizem poškodovanja je diagnostično zelo pomemben, saj nam pove veliko o sami poškodbi. Ločimo kontaktni in nekontaktni (pogost pri rokometu in košarki) mehanizem poškodb. 70 do 80 % primerov poškodb sprednje križne vezi je nekontaktne narave, kar pomeni, da vzrok za nastanek poškodbe ni zunanja sila, kot je nalet, udarec ali padec. Nekontaktna poškodba nastane zaradi odpovedi vezi – stopalo je na podlagi, medtem ko se skoraj iztegnjeno koleno zarotira v valgus ali varus položaj.

Kolenski sklep brez križne vezi je v večini primerov nestabilen do te mere, da vsaka športna aktivnost predstavlja tveganje, nestabilnost pa lahko vodi tudi do drugih anomalij kolenskega sklepa med gibanjem. Vendar lahko z ustrezno vadbo in terapijami dosežemo ogromne spremembe in oseba lahko brez problema funkcionira brez sprednje križne vezi. 

Kaj navaja epidemiologija poškodbe?

Med najbolj ogrožene športe spada rokomet, razmerje med prevalenco poškodb moških in žensk je 1:5, za poškodbe sprednje križne vezi pa velja, da ima poleg poškodbe vezi 75 % ljudi še dodatno poškodbo meniska, 80 % kontuzije kosti in 10 % poškodbe hrustanca.

Kako prepoznamo poškodbo sprednje križne vezi?

Ob poškodbi običajno pride do hitrega otekanja sklepa z izraženo hemartrozo znotraj 12 ur po poškodbi in hudimi bolečinami. Pacienti navajajo nezmožnost obremenjevanja kolena neposredno po poškodbi s povečano nestabilnostjo. Pojavijo se lahko spremembe barve, toplote kolena, gibljivosti, mišične moči, otekline ... 

Poznamo tudi več specialnih testov za potrditev poškodbe. Za sprednjo in zadnjo križno vez poznamo Lahmanov in predalčni test. 

Možnosti terapije

Ločimo konservativen in operativen način zdravljenja. Konservativno zdravljenje vključuje nekirurške pristope, kot so fizioterapija, vaje za krepitev mišic in nošenje opornice, medtem ko kirurško zdravljenje vključuje operativni poseg za obnovo ACL.

Pretrgana sprednja križna vez naj se ne bi sama celovito zacelila, tudi neposredno zašitje strgane vezi z aktualnimi kirurškimi tehnikami dolgoročno ne zagotovi zacelitve. Velja tudi prepričanje, da če ne bomo povečali križne vezi, se bo povečala možnost osteoartritisa ali obraba kolena. Študije (Fujimoto in ostali 2002, Costa-Paz in ostali 2012) so pokazale, da se kljub prejšnjemu prepričanju križna vez lahko celo zaceli nazaj. Prav tako so študije (Nordewall 2014, Culvenor 2019, Filbay 2019) pokazale, da je prav rekonstrukcija križne vezi z operativnim posegom tista, ki lahko poveča možnosti za osteoartritis. 

Poškodba sprednje križne vezi nekaterim onemogoča le sodelovanje pri bolj intenzivnih športih, pri drugih pa poškodba povzroča nestabilno koleno že pri vsakdanjih aktivnostih, na primer pri hoji ali vstajanju. 

Odločitev o najbolj primerni metodi zdravljenja je individualna, odvisna od dejanskih težav in aktivnosti ter zahtev pacienta. 

Za konservativno se odločajo v prvi vrsti starejši in športno neaktivni. Ljudje, ki imajo le minimalne obremenitve pri vsakodnevnih aktivnostih in nimajo hujših bolečin ter nestabilnosti kolena, ne potrebujejo kirurškega zdravljenja. Pacient s pretrgano križno vezjo lahko normalno funkcionira brez operativnega posega z eliminacijo potencialno rizičnih športnih aktivnosti, vendar ima večje tveganje za poškodbe ostalih kolenskih struktur. 

Koleno se brez križne vezi, v kolikor ni izvajane redne specialne vadbe, obrabi in hitreje poškoduje zaradi zvračanja in klecanja kolena. Z ustrezno vadbo in terapijami lahko tudi brez operativnega posega dosežemo ogromne spremembe ter dosežemo isti nivo rehabilitacije kot z operacijo in oseba lahko brez problema funkcionira tudi brez sprednje križne vezi. Vendar pa je v tem primeru nujno sodelovanje z zdravniki, s kineziologi in fizioterapevti, ki z ustreznimi pregledi in meritvami ugotovijo stanje in stopnjo poškodbe ter na podlagi tega sestavijo ustrezen program rehabilitacije.

Kdaj se odločiti za operacijo in kdaj ne?

Razlogi za operacijo:

Nestabilnost kolena: Popolna ali delna pretrganja ACL pogosto povzročijo nestabilnost kolena, kar se kaže v občutku, da koleno "popusti" ali ne more podpirati telesne teže med gibanjem. Nestabilnost kolena lahko močno vpliva na vsakodnevne aktivnosti in zmanjšuje kakovost življenja.

Aktivnost in šport: Če se želite vrniti k športnim aktivnostim, ki vključujejo hitre spremembe smeri, skoke in zahtevne gibe, je operacija ACL običajno priporočljiva. Povezane poškodbe: Poškodba ACL pogosto pride skupaj z drugimi poškodbami kolena, kot so poškodbe meniskusa, hrustanca ali drugih vezi. V teh primerih je pogosto priporočljiva operacija ACL, da se zagotovi celovito zdravljenje poškodbe kolena.

Razlogi ko operacija ni potrebna:

Manjša poškodba: Pri manjših pretrganjih ali natrganinah ACL, kjer ni opaziti nestabilnosti kolena in bolnik nima dejavnosti, ki bi zahtevale hitre spremembe smeri, se lahko poskusijo konservativne metode zdravljenja (fizioterapija).

Starost in življenjski slog: Pri starejših bolnikih, ki so manj aktivni ali ne sodelujejo v športnih dejavnostih, se lahko odloči za konservativno zdravljenje, če poškodba ne vpliva bistveno na njihovo življenje in funkcionalnost kolena.

Individualne preference: Končna odločitev glede operacije ACL je odvisna tudi od želja in preferenc posameznika. Nekateri se lahko odločijo za operacijo, da bi si zagotovili večjo stabilnost in aktivnost, medtem ko drugi morda raje poskusijo konservativno zdravljenje.

Kljub temu bi bilo dobro spodbujati posameznike, naj najprej izberejo vadbeno rehabilitacijo kot prvi način rehabilitacije po strgani križni vezi, še posebej če življenjski slog ne vključuje težjih športnih aktivnosti. Potek konservativnega in pooperativnega zdravljenja deluje na enak princip – zmanjšanje otekline, pridobitev gibljivosti in moči ter splošne fizične pripravljenosti. V vsakem primeru bo oseba šla čez iste korake zdravljenja. Zakaj torej ne bi najprej poskusili s terapevtsko vadbo?