Pogost znak 'srčnega infarkta' je pri maratoncih dejansko lahko nenevaren

Najnovejša desetletna raziskava, predstavljena v JAMA Cardiology, pa prinaša pomembno pomiritev za rekreativne tekače.

Raziskovalci so deset let spremljali 152 rekreativnih maratoncev in preverjali delovanje njihovih src pred in po tekmah. Takoj po maratonu je desni prekat, del srca, ki črpa kri v pljuča, pokazal začasno zmanjšano črpalno sposobnost. A ta sprememba se je popravila v nekaj dneh, brez trajnih posledic. V celotnem desetletnem obdobju ni bilo zaznati nobenega poslabšanja srčne funkcije. To je pomembno, saj so pretekle študije nakazovale možnost, da bi dolgotrajna vzdržljivostna vadba lahko škodovala srcu.

Troponin ni vedno znak srčnega infarkta. Po maratonu imajo številni tekači povišane vrednosti troponina, beljakovine, ki se sprošča ob obremenitvi srčne mišice. V medicini se troponin uporablja kot ključni pokazatelj srčnega infarkta, zato lahko takšne vrednosti po teku povzročijo zmedo. Toda kontekst je ključen.

V bolnišnicah zdravniki troponin vedno presojajo skupaj s simptomi, EKG-jem in slikovnimi preiskavami. Pri zdravih maratoncih se troponin dvigne brez znakov zapore žil ali poškodbe srca. Gre za začasen odziv na napor, ki se umiri z regeneracijo. Ultrazvok in MRI preiskave potrjujejo, da so te spremembe povezane s kratkotrajnimi spremembami v polnjenju in črpanju krvi, ne pa s trajno okvaro.

Med maratonom se pritisk v pljučnih žilah močno poveča, zato desni prekat dela pod večjo obremenitvijo. Študije kažejo, da se lahko začasno poveča in deluje manj učinkovito, a se nato povsem normalizira. Nova desetletna raziskava potrjuje, da ti ponavljajoči se kratkotrajni stresi ne vodijo v dolgoročno škodo pri rekreativnih tekačih.

Čeprav maraton sam po sebi ne poškoduje srca, lahko razkrije že obstoječe srčnožilne bolezni. Sciencealert izpostavlja primer 42-letnega tekača iz Združenega kraljestva, ki je imel bolečine v prsih, bil sprva pomirjen, nato pa umrl zaradi srčnega infarkta. Vzrok ni bil napor, temveč neprepoznana koronarna bolezen.

To poudarja ključno razliko: pri simptomatskih osebah povišan troponin skoraj vedno pomeni nekaj drugega kot pri zdravih tekačih po maratonu.

Statistika kaže približno eno smrt na 100.000 tekačev, tveganje pa se je z leti še zmanjšalo zaradi boljše medicinske podpore. Ko do srčnega zastoja pride, je najpogosteje povezan z neodkritimi srčnimi boleznimi, ne pa s poškodbami zaradi teka.

Pri rekreativcih dolgoročne škode ni, drugače pa je lahko pri športnikih, ki trenirajo na izjemno visokih ravneh. Nekatere raziskave so pri starejših vzdržljivostnih športnikih odkrile področja brazgotinjenja (fibroze) srčne mišice. V Ventoux študiji, ki je vključevala 106 kolesarjev in triatloncev nad 50 let, je imela skoraj polovica športnikov zaznavne brazgotine – bistveno več kot nešportna kontrolna skupina. Te spremembe so bile povezane z večjim tveganjem za motnje srčnega ritma, čeprav so resni zapleti še vedno redki.

Dokazi jasno kažejo, da se srce večine rekreativnih maratoncev na napor prilagodi, ne pa poškoduje. Povišan troponin po teku je odraz napora, ne infarkta, kratkotrajne spremembe v delovanju pa se povsem popravijo. A telesna pripravljenost ni zaščita pred srčno boleznijo. Bolečina v prsih, nenavadna zadihanost ali omotica med ali po teku vedno zahtevajo zdravniško oceno. Maratonsko srce je vzdržljivo, vendar si zasluži spoštovanje in redno spremljanje.

Vir: ScienceAlert