Ta se sicer ne širi tako eksponentno, vendar kljub temu monotono narašča in je dosegla skoraj že število 20 %, v razvitih državah tudi že krepko čez 30 %. V mislih imam prekomerno telesno težo, katere skrajna oblika je debelost. Oba pojma sta definirana s t. i. indeksom telesne mase (ITM), ločita pa se po kriterijih, ki je za debelost ITM>30, za prekomerno telesno težo pa večji od 25. Drugi diagnostični kriterij, ki je morda celo bolj relevanten, je obseg okoli trebuha. Arbitrarne vrednosti so za moškega 94 cm, za žensko pa 80 cm. Leta 1997 je svetovna zdravstvena organizacija debelost uvrstila med bolezni in danes velja debelost, poleg kajenja, za drugi najpomembnejši preprečljiv vzrok povečane obolevnosti in umrljivosti, predvsem v razvitem svetu. Leta 2016 je bilo na svetu že skoraj 2 milijardi odraslih pretežkih, od tega je v skupino debelosti spadalo že 13 % svetovne populacije.

Sam ITM velikokrat ne pokaže realne slike, saj je telesna masa seveda funkcija tako puste telesne mase oz. količine mišične mase kakor tudi količine telesne maščobe. Poleg tega se slednja lahko nabira na različnih delih telesa in od tega je odvisno ali je le-ta lahko problematična ali pa predstavlja le odvečno zalogo energije in »kozmetično napako«. Tako lahko imamo nekoga, ki nosi na sebi veliko količino mišične mase in kljub temu, da je njegov ITM>25, seveda ne spada v populacijo pretežkih in s tem med zdravstveno ogrožene. Glede na to, kje se zaloge telesne mačobe skladiščijo, pa poznamo ljudi, ki so kljub visokemu ITM lahko na presnovnem in endokrinem nivoju popolnoma zdravi ter na drugi strani ljudi, ki so kljub zelo nizkemu deležu telesne maščobe, nezdravi in glede na kriterije spadajo v skupino ljudi s presnovnim sindromom (na primer ljudje z lipodistrofijo), zato je pojem debelost spekter oz. kontinuum, ki ima različne odtenke, kateri se med seboj razlikujejo po stopnji ogroženosti za zdravje. Za vsakega posameznika obstaja »prag debelosti« in kadar je le-ta presežen, se začnejo resni zdravstveni zapleti, zato je pojem »zdrava« debelost oksimoron, saj prekomerna telesna teža poveča tveganje za debelost.

 Čeprav sta izraza epidemija in pandemija rezervirana za nalezljive bolezni, se v zdravstvu uporablja izraz »epidemija debelosti«, ki je, podobno kot koronavirus, zajela praktično ves svet. Potemtakem jo lahko brez zadržkov poimenujemo »pandemija«. Podobno kot SARS-CoV-2 debelost ne prizanaša starim ali mladim in ne diskriminira med moškimi ali ženskami, črnimi ali belimi, Azijci ali Kavkazijci. Kar je še huje, v oči bode dejstvo, da je že več kot četrtina mladostnikov prekomerno prehranjenih. Številke so zelo zaskrbljujoče, saj se debelost v svetu povečuje za 2,8 % na leto in napovedi kažejo, da bo do leta 2025 debelost dosegla že dobro petino vse svetovne populacije.

»Korpulenca ni samo bolezen, temveč tudi znanilec drugih bolezni« (Hipokrat, 460-370 pr. n. št.).

Seveda debelost ni samo estetski problem, temveč predstavlja veliko tveganje za povečanje praktično vseh kroničnih bolezni, kot so srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen, rakava obolenja in nevrodegenerativne bolezni. Poleg številnih fizioloških patologij pa ima debelost tudi psihološke in socialne negativne učinke. Predstavlja tudi veliko ekonomsko breme tako za posameznika in njegovo družino kot tudi za celotno populacijo. Ocenjeni posredni in neposredni stroški zaradi debelosti na globalni ravni znašajo okoli 2 bilijona dolarjev, kar je ekvivalent okoli 2,8 % bruto družbenega proizvoda (GDP). Debelost poleg presežnih stroškov za zdravstveno varstvo predstavlja tudi izdatke v obliki zmanjšane delovne produktivnosti, podaljšanih bolniških staležev, večje umrljivosti in trajne invalidnosti ter tako neposredno vpliva na gospodarsko rast držav. V nedavnih študijah je bilo ugotovljeno, da obstaja neposredna in zelo močna povezava med povečevanjem ITM in stroški v zdravstvu.

Debelost je posledica genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja. Dednost sicer res poveča možnost za nastanek debelosti in trenutno poznamo več kot 50 genov, ki so vključeni v povečano incidenco te bolezni, vendar je veliko bolj pomemben vpliv okolja. Kot vemo, geni sami po sebi niso naša usoda, bolj je pomembno dejstvo, kako močno se ti geni lahko izrazijo. Slednje je odvisno od okolja, ki smo mu izpostavljeni in s tem povezanimi vedenjskimi vzorci, ki jih pridobivamo skozi življenje. Organ, ki uravnava naše vedenje, so možgani. In naši možgani so preračunljivi in vedno želijo skleniti čim boljši posel ter ustvariti čim večjo »donost naložbe«. Z drugimi besedami, s čim manj vložka v čim krajšem času želimo pridobiti čim več dobička, kar lahko prevedemo v čim več kalorij s čim manjšo porabo v čim krajšem času. To dejstvo nam je skozi evolucijo omogočilo izjemno prednost, danes pa veliko oviro. Naši geni se skozi zgodovino niso drastično spremenili, spremenilo pa se je okolje, v katerem živimo. Pridobivanje telesne teže je zato v največji meri posledica »evolucijske neusklajenosti« oziroma normalne reakcije normalnih ljudi, vendar v nenormalnih okoliščinah. 

Čeprav je glavni vzrok za debelost previsok vnos kalorij relativno glede na porabo, je ta problem veliko kompleksnejši kot posledica »požrešnosti« na eni in »lenobe« na drugi strani. Zajema interakcije hormonov, nevrotransmiterjev in drugih signalnih molekul na nivoju biokemije in fiziologije na eni ter na drugi strani socio-ekonomski status, vpliv medijev, oglasov in drugih propagand, ki vplivajo na vedenjske vzorce in psihološke spremembe pri posamezniku. Debelost močno zmanjšuje tako kakovost kot tudi kvantiteto našega življenja. Je bolezen, za katero ne obstaja čudežna tableta. Je pandemija, za katero ni cepiva. Vendar je tudi bolezen, ki je »ozdravljiva«, saj so naši možgani »programirani« tudi za to, da sledijo etosu »zdrav duh v zdravem telesu«. Redna fizična aktivnost in čim manj predelana hrana sta odličen začetek, v praksi pa dajeta boljše rezultate kot »fat burnerji« in drugi prehranski dodatki.

dr. Leon Bedrač, univerzitetni diplomirani kemik