''Že kot otrok sem bila zelo ješča, kar so s pridom izkoriščali stari starši, predvsem babica iz Srbije, kjer sem preživela veliko poletij. Če vam je »balkanska« mentalita hranjenja vsaj približno poznana, vam bo tudi naslednji rek moje babice: »Jedi, jedi dete, da porasteš« In seveda sem z veseljem pridno ubogala in že kot otrok pridobivala odvečne kilograme,'' pripoveduje dietetičarka Marina Zakič iz Murske Sobote, ki se je od majhnega spopadala z odvečnimi kilogrami. Ko je kot otrok večkrat pogrešala mamo in očeta, ki sta velikokrat delala, se je pričela tolažiti s hrano. ''Jedla sem, ko ju ni bilo, ker mi je bilo dolgčas ali pa sem bila žalostna, potem pa sem se z vsakim posebej veselila in jedla, ko sta prišla iz službe.''

Preberite še: Dietetičarka Marina Zakič o tem, kako zdravo shujšati

Njena mati je opravljala stresno službo, zato se je tudi sama takrat večkrat tolažila s hrano, ko je po napornem dnevu prišla domov. Ti vzorci prehranjevanja so se močno zakopali v Marinino podzavest in hrana je zanjo postala sredstvo druženja, boljšega počutja, tolažbe. Bila je njena prijateljica. ''Pri prehranskih izbirah je seveda zmagoval sladkor, od katerega sem nato postala tudi odvisna. In poudarjam: odvisnost od hrane in sladkorja je realna stvar in najtežja od vseh: jesti moraš, da živiš in vsak dan se moraš soočati s svojimi »demoni« in izbrati najboljše,'' se danes zaveda.

'Jedla sem na skrivaj, ker me je bilo sram'

Vso osnovno šolo se je spopadala z odvečnimi kilogrami in bila najbolj močna od vseh v razredu. Čeprav je bila tudi športno aktivna, se je trud na košarkarskem igrišču izničil, ker je pojedla prevelike količine hrane, pripoveduje: ''Velikokrat sem jedla na skrivaj, ker me je bilo sram jesti pred drugimi, tudi pred starši, ki pa so me takrat že spodbujali k manjšemu vnosu sladkarij, niso kupovali čokolad na zaloge, a kaj ko sem vso žepnino vedno namenila za hrano. Takrat smo še otroci lahko šli sami čez cesto v trgovino.''

Ko je prišla srednja šola, so bile stvari še hujše. V 1. letniku je dosegla skoraj 100 kilogramov. ''Spomnim se, da me je mama peljala na prvi ginekološki pregled, kjer sem se stehtala in skoraj umrla od sramu. Ko sem na tehtnici videla 96 kilogramov, mi je postalo slabo in takrat sem se prvič odločila shujšati.''

A kako shujšati? To ni vedela. Informacije je pričela iskati na internetu, kjer je cel kup nezdravih diet, ki obljubljajo hitre rezultate z odličnimi učinki. Izbrala je najbolj stroge diete, saj je bila odločena, da ji tokrat uspe. ''Dieta zeljna juha, dieta kemičnega razkroja, ki sem jo ponavljala v nedogled, dieta z jogurtom - skratka same neumnosti. V 2-3 mesecih sem shujšala za 40 kg. Sošolci so me hvalili, kar naenkrat mi je bilo namenjenih več pogledov, počutila sem se odlično navzven, a navznotraj sem bila brez energije, cela mlahava, saj sem izgubila veliko mišične mase, tečna in utrujena. Še istega dne, ko se je "dieta" končala, sem spet začela jesti. Ne jesti, žreti. V nekaj mesecih sem dobila vse nazaj. Tudi bonus. Verjetno za pridnost. In spet sem bila na 100 kilogramih.''

Sedaj se dobro zaveda, da hitre diete niso rešitev, saj narekujejo pretirano znižan energijski vnos, prepovedujejo skoraj vsa živila, zaradi česar prihaja do izgube vode in mišične mase, na koncu pa privedejo do jo jo efekta, ko pridobimo še več kilogramov, kot smo jih imeli sprva. Da je temu tako, je Marina izkusila na svoji koži. ''Danes vem, da je bil ta jo jo učinek zaradi tega, ker sem na hitro hotela odpraviti le posledico, debelost in se znebiti odvečnih kilogramov, ne pa odpraviti tudi vzroka, ki je bil v glavi in srcu.''

''V tistem času sem dosti jedla, nenormalne količine, včasih sem se počutila kot odvisnik, ki mora, čeprav ve, da mu škodi in da ne sme. Ko sem jedla, mi to ni bilo pomembno. Po zadnjem grižljaju, pa sem se vedno počutila slabo, depresivno. In tako spet do naslednjega žretja. Dostikrat sem jedla na skrivaj in lagala o tem, kaj sem jedla. Sebi in drugim.''

Prišla je ljubezen in kilogrami so kopneli

Nato pa je prišla ljubezen, preko katere se je pričela učiti, kako se imeti rad. ''Pri 20 letih je spoznala sedanjega fanta. Rad me je imel tako, kot sem bila, in nikoli mi ni dovolil, da bi se počutila slabo in se podcenjevala. Imela sva se/imava res lepo, prvič sem si upala pokazati, kdo in kaj sem. On nikoli ni imel težav s kilogrami, prej kakšne druge muhe,'' se nasmehne Marina. ''V tistem času sem kar naenkrat shujšala, niti sama nisem vedela kdaj. Ne veliko, a zagotovo za kakšnih 10 kilogramov. Prvič mi je bilo nekaj bolj pomembno kot hrana, ki naenkrat ni bila več glavna in prva misel zjutraj, ko sem se zbudila. Bilo je lepo obdobje, začela sva tudi teči …''

Potem pa so prišli izpiti, življenjske situacije, stres in znova se je pričela rediti. Znova je jedla na skrivaj, velike količine. Vedno z željo, da bi ublažila negativna čustva. ''Decembra 2010 je bilo nato zame težko obdobje. Soočila sem se z neuspehom na faksu, kasneje je zbolel še oče za rakom, fant je imej svoje težave, s katerimi sva se obremenjevala, skratka bilo je brezveze. Seveda so vse to bili potem dodatni izgovori za čokoladice, ki so bile vedno na voljo, kadar sem rabila tolažbo. Žalostno …''

''Ugotovila sem tudi, da sploh ne vem, kaj hočem, bila sem zagrenjena zaradi sebe in svoje teže in preprosto sem udarila dno. Počutila sem se manj vredno, kot da sem vsem odveč, da ničesar ne zmorem in ne znam, da sem kriva za vse neuspehe in težave in da kakorkoli sem obrnila, vse se je nanašalo na lastno samopodobo, ki je bila povezana z debelostjo. Nisem se imela rada in nisem verjela, da me imajo radi drugi. Tudi smilila sem se sama sebi in iskala izgovore, zakaj je vseeno ok, tako kot je.''

Dno je predstravljalo nov začetek

Udarila je na dno in vedela je, da potrebuje popolno spremembo. Ob prehodu iz leta 2010 na 2011 se je odločila za nov začetek. ''Seveda nisem začela 1. januarja, ker je bilo potrebno pojesti še vse ostanke od sladkarij in francoske, ampak tam okoli 3. januarja pa sem šla kar v akcijo, a tako ležerno: omejila sem kruh, testenine in moje ljube čokoladice. Dobesedno sem se tresla od nervoze zvečer, oblival me je pot, jezna sem bila še na žužka na steni, težko sem spala, skozi lačna… Opisujem odvajanje od sladkorja. Prvih nekaj dni je bilo groznih, a vseeno sem zdržala. Nato se mi je začelo svitati, da to pa ne bo šlo tako hitro in dajmo videti, kje sploh smo.''

''Tehtanje. Čisti šok, 106,107 kilogramov. Mislim da sem tisti dan samo še jokala. In to po dveh tednih truda, koliko je potem bilo kilogramov pred tem?! Ocenjujem, da najmanj 110, a ker sem visoka, se to da lepo skriti s primernimi lepimi oblačili. Saj vidi se, da si debel, a ne vse razsežnosti rolic in luknjic.''

Vzrok za odvečne kilograme je bil v glavi!

A tokrat je bila odločena, da nadaljuje. Pričela se je izobraževati o hrani in se zavedla, da ni bistveno le to, kaj je na krožniku, a tudi, kaj je v glavi. ''V tem obdobju, ko se nisem mogla več nasloniti na svojo prijateljico hrano, med stresom, brezdeljem, dolgčasom, sem začela razmišljati o vzrokih za pretirano hranjenje. Kaj je bilo tisto, zaradi česar sem se obračala k hrani: osamljenost, strah pred predsodki, brezdelje, veselje, proslavljanje. Dobro sem premetala podstrešje in tudi »pretirano debatirala« z bližnjimi, zakaj, kaj kako. Takrat sem že vedela, da sem emocionalni jedec in sem poskusila delati na stvareh, ki so tičale za hrano. Za občutki, ki jih nisem predelala, za stvarmi, ki sem jih doživela in ignorirala ter se tolažila s hrano. Psihični del je bil skoraj več kot polovica hujšanja.''

V letu dni je tako izgubila 40 kg. Tehnica je takrat pokazala okoli 65-67 kilogramov. ''Bila sem izredno ponosna, srečna, začudena in na eni strani tudi občasno jezna, ko sem ugotovila, da me ljudje sedaj dojemajo drugače, predvsem moška populacija. A ostala sem ista oseba, kot sem bila prej, spremenil se je samo izgled, ki je čeprav si radi lažemo da ni, v naši družbi še kako pomemben. Stereotipi o debelih lenih ljudeh žal obstajajo in žalostno je, da je tako. Vsak misli, da nas/jih lahko sodi in pripomni »dobrodušne« nasvete in komentarje celo v javnosti.''

Odločila se je tudi pomagati drugim

Šla je še korak dlje in se odločila, da se bo vpisala na Fakulteto za vede o zdravju Izola, smer dietetika, prehransko svetovanje.

''Ta odločitev je bila predvsem sebična, da najprej pomagam sebi. A kasneje je zrasla v poslanstvo: da pomagam še drugim, ki se borijo s prehranskimi težavami, katerekoli vrste, v štartu pa predvsem z debelostjo. Skozi leta študija sem se veliko zanimivega in pametnega naučila, predvsem o fiziologiji lastnega telesa, ki mi je grehe nekaj časa odpuščalo, danes pa plačujem prehranske davke slabih odločitev v stilu gastritisa, iritabilnega črevesja itd. Seveda tudi o psiholoških vidikih prehranjevanja, motnjah hranjenja, kjer sem se že lepo popredalčkala pri kompulzivnem prenajedanju itd. Ugotovila sem, da me prehrana resnično zanima in malo hecno: »Če že ves čas razmišljam o hrani, pa dajmo iz tega narediti kariero« To me danes rešuje vsak dan, ko mislim in delam za moje punce, saj se borba nikoli ne konča.''

Izgubljeno telesno težo je skozi leta dobro vzdrževala, a priznava, da so bila tudi obdobja, ko je znova nekoliko zašla in se ujela pri slabših prehranskih odločitvah. A tokrat je imela dovolj znanja in vztrajnosti, da je vedela, da mora znova na pravi tir. ''Bom pa vedno ponosno priznala: naj imaš še vse znanje tega sveta, se ti občasno zgodi kiks. In če poješ en keks, ne pomeni, da si vse zafrčkal in lahko sedaj poješ še celo škatlo in res, ampak res začneš v ponedeljek. Ta mentaliteta vse ali nič, me je pripeljala do 100-nekaj kg. Danes vem, kakor tudi moje stranke, da je 85% kompliantnost pri prehrani dovolj. Nismo roboti in majhni kiksi niso razlog za obup in »puško v koruzo«. Potrebno se je truditi vsak dan posebej, dnevi se naberejo in rezultati počasi gradijo. Seveda pa zgodba in uspeh pri hujšanju ni nikoli linearna pot od ničle do vrha. Je vmes ogromno postankov, ko misliš, da ti ne bo uspelo in se ti zdi, da je vse zaman. A moraš preživeti samo ta dan, kajti jutri je nov, ki je lahko čisto drugačen, boljši.''