Večina bolezni, ki skrajšujejo življenjsko dobo in zmanjšujejo kakovost življenja, kot so srčno-žilne bolezni, metabolne motnje, rak in demenca, se razvija desetletja pred prvimi simptomi. Zakaj menite, da je primarna preventiva še vedno pogosto spregledana v zdravstvenih sistemih in pri posameznikih?

Preprečevanje bolezni bi moralo biti osnova, a še vedno čakamo na infarkt, preden začnemo skrbeti za svoje žile. Tradicionalno zdravstvo je še vedno pretežno reaktivno – osredotoča se na gašenje požarov namesto na preprečevanje njihovega nastanka. Prav tako imamo ljudje naravno težnjo, da podcenjujemo dolgoročna tveganja. Pri dvajsetih je težko verjeti, da lahko vsakodnevne izbire vplivajo na to, ali boš pri petdesetih vitalen ali kronično bolan. 

Kljub vse večjemu številu dokazov o pomembnosti zdravega življenjskega sloga številni ljudje ne ukrepamo pravočasno. Ali menite, da gre za pomanjkanje znanja, motivacije ali morda napačno razumevanje tveganj? Kako bi morali pristopiti k spreminjanju tega miselnega vzorca?

Motivacija ne deluje, dokler ne vidiš lastnih številk. Ko nekdo prvič vidi, kako nizko mišično maso ima, se pa začne zavedati. Eden mojih najljubših trenutkov pri delu je, ko vidim, kako se pri strankah spremeni odnos do zdravja, ko dobijo objektivne podatke o svojem stanju. Takrat se premaknemo od Moral bi več telovaditi do Hočem ohraniti zdravje in energijo čim dlje. To je moč personalizirane medicine – daje podatke, ki motivirajo. Z rednim spremljanjem napredka pa začne posameznik pridobivati objektivno pozitivno afirmacijo, kjer pa motivacija dejansko ni več pod vprašajem. 

Danes imamo dostop do številnih diagnostičnih metod, ki lahko odkrijejo posameznikova tveganja, še preden pride do bolezni. Katere metode bi morali uporabiti pri oceni tveganja za bolezni srca, metabolne motnje, rak in demenco? Katera merila so najbolj relevantna za natančno napoved tveganja?

Pri oceni tveganja za kronične bolezni nimamo enega univerzalnega testa, ki bi vse povedal. Ključno je, da diagnostika ne ponuja le številk, ampak konkretne usmeritve za izboljšanje zdravja. Najbolj relevantna merila so kombinacija genetskih, biokemičnih in slikovnih testov ter seveda spremljanje življenjskega sloga na splošno. Velik dejavnik tveganja je tudi vloga inzulina pri posamezniku. Spremljanje odziva krvnega sladkorja s kontinuiranim merilcem glukoze je tako pogosto pravo razodetje – ko vidiš, kako se tvoj krvni sladkor odzove na določeno hrano ali aktivnosti, se zaveš, da imaš nadzor.

Vsak posameznik je unikaten, kar pomeni, da univerzalni pristopi k preventivi ne morejo biti enako učinkoviti za vse. Kako lahko personalizirana medicina in precizna diagnostika pomagata ljudem bolje razumeti in obvladovati lastna zdravstvena tveganja?

Predstavljajte si, da vozite avto brez merilnikov hitrosti in goriva – težko bi ocenili, kako hitro greste in kdaj morate natočiti gorivo. Personalizirana medicina nam omogoča, da vidimo števec našega telesa. Pogosto se zgodi, da rezultati testov pokažejo, da ima nekdo povsem normalno telesno težo, a visoko vsebnost visceralne maščobe in malo mišične mase, kar močno povečuje tveganje za kronične bolezni. Takšne informacije omogočajo, da prilagodimo načrt ukrepov – namesto splošnih priporočil dobijo ljudje konkretne korake, ki so prilagojeni njim osebno. In šele takrat se začnejo kazati konkretne spremembe.

Dolgoživost pogosto povezujemo s preprečevanjem bolezni, vendar je pomembno tudi vprašanje kakovosti življenja v starosti. Katere so ključne strategije, ki lahko hkrati podaljšajo življenjsko dobo in zagotovijo, da ljudje tudi v pozni starosti ostanejo vitalni, samostojni in miselno ostri?

Ko govorimo o dolgoživosti, ne gre zgolj za to, koliko let živimo, ampak predvsem za to, kako jih preživimo. Pet ključnih stebrov, ki jih poudarjam v svoji praksi, so: vzdrževanje dobre telesne kondicije, polnovredna hrana, kakovosten spanec ter redna mentalna in socialna aktivnost. Majhne spremembe, kot je kratek sprehod po obroku za boljšo urejenost krvnega sladkorja ali vključitev novih miselnih izzivov, lahko dolgoročno prinesejo velike rezultate.

Pogosto se osredotočamo na prehrano in telesno aktivnost, a preventivni ukrepi vključujejo še veliko več kot le te dve področji. Katere manj očitne, a ključne dejavnike tveganja ljudje največkrat spregledajo in kako jih lahko naslovimo?

Eden od najbolj spregledanih dejavnikov tveganja je kakovost spanja. Že leta 1999 je bila v ugledni reviji The Lancet objavljena raziskava, kjer so ugotavljali, da lahko že nekaj noči slabega spanca povzroči povečanje inzulinske rezistence, oslabljenost imunskega sistema itd. Na primer, ena od mojih strank je imela nenehne težave z apetitom in nezdravimi prigrizki. Ko smo uredili njen spalni ritem, je opazila, da ni več napadov lakote in da se lažje vzdrži nenačrtovanih obrokov.

Ena največjih težav sodobnega človeka je kronični stres, ki dokazano prispeva k razvoju srčno-žilnih bolezni, diabetesa in celo demence. Kako se dolgoročno kopičenje stresa izraža na telesnem in celičnem nivoju in kateri pristopi so najučinkovitejši za zmanjšanje njegovih negativnih posledic?

Kronični stres sproža stalno izločanje stresnih hormonov, kot je kortizol, kar vodi do povišanega krvnega tlaka, slabše presnove in večje možnosti za vnetne procese v telesu. V raziskavi Accelerated telomere shortening in response to life stress so ugotavljali, da stres na celični ravni pospeši skrajševanje telomer, kar pomeni hitrejše staranje celic. Pomembno pa je, da se zavedamo, da ima največji vpliv sam odnos do stresa. Ključno je razviti mentalno odpornost (resilience) – sposobnost, da v izzivih vidimo priložnost in ohranimo mirno naravnanost. Pomaga, če se osredotočimo na to, kar lahko nadzorujemo, ter si dovolimo občutiti stres brez pretiranega obremenjevanja. 

Spanje je pogosto podcenjen dejavnik pri zdravju in dolgoživosti. Na kakšen način neustrezen spanec prispeva k povečanju tveganja za kronične bolezni in kako lahko posamezniki izboljšajo kakovost spanja, da bi zmanjšali svoje zdravstvene rizike?

Neustrezen spanec vpliva na ravnovesje hormonov, ki uravnavajo apetit in presnovo. To pomeni, da smo po slabi noči bolj nagnjeni k uživanju hrane z visokim deležem sladkorja in maščob, kar vodi v nihanje krvnega sladkorja in povečanje telesne mase. Poleg tega pomanjkanje spanja povzroči, da zaužiti sladkor slabše presnavljamo. Za kakovosten spanec si moramo zagotoviti 8 ur v postelji, prostor, v katerem spimo, naj bo hladen, temen in tih, pred spanjem se izogibajmo poživitvenim aktivnostim in svetli svetlobi ter vsaj 2 uri pred spanjem ne jejmo obilnih obrokov in pred spanjem ne uživajmo alkoholnih pijač.

Rak je ena najpogostejših in najstrašnejših diagnoz današnjega časa, hkrati pa imamo vedno več znanja o dejavnikih tveganja, ki jih lahko nadzorujemo. Katere so glavne spremembe v načinu življenja, ki bi lahko najbolj zmanjšale verjetnost nastanka raka pri posamezniku?

Največja moč preventive je v drobnih vsakodnevnih odločitvah. Raziskave kažejo, da bi lahko z zdravim življenjskim slogom preprečili kar tretjino vseh rakavih obolenj. To ne pomeni le izogibanja kajenju in pretiranemu uživanju alkohola, temveč tudi aktivno gradnjo okolja, ki podpira zdravje naših celic. Mutacije, ki vodijo v nastanek raka, se začnejo na celičnem nivoju, celične spremembe, ki izvirajo iz nezdravega življenjskega sloga, pa omogočajo, da take mutacije nastanejo in ostanejo. Vsaka izbira, od tega, kaj pojemo, do tega, koliko se gibamo, neposredno vpliva na sposobnost telesa, da popravi poškodovane celice in ohrani zdravje na dolgi rok.

Metabolni sindrom se pogosto omenja kot tihi ubijalec, saj močno povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni in sladkorno bolezen tipa 2. Kako ga pravočasno prepoznati in kakšni so najučinkovitejši ukrepi, da bi preprečili njegov razvoj ali celo obrnili napredovanje bolezni?

Metabolni sindrom pomeni, da tvoje telo dobesedno razpada od znotraj navzven. Je groza, ki vodi v vse ostale kronične bolezni in je najslabša stvar, ki jo lahko svojemu telesu naredimo. Ne moremo govoriti o dolgoživosti in zdravju, če smo odporni na inzulin in če imamo motnje v metabolizmu. V svoji praksi se največ ukvarjamo s tem, da metabolizem spravimo pri vseh na najbolj optimalno delovanje. To je osnovni mehanizem in ključ do zdravja.

Vse več raziskav poudarja pomen zdravja črevesja za celotno telo, vključno z možgani. Kako močno mikrobiom vpliva na naše dolgoročno zdravje in kako lahko posameznik optimizira svojo črevesno floro, da bi zmanjšal tveganje za kronične bolezni?

Mikrobiom vpliva na presnovo, imunski sistem, mentalno zdravje in celo na kognitivne funkcije. Njegova optimizacija ne pomeni zgolj jemanja probiotikov, temveč predvsem skrb za zdravo in raznoliko prehrano. Vlaknine, fermentirana živila in pestra izbira rastlinskih živil so ključni za podporo zdravim bakterijam v črevesju. Pomembno je tudi zmanjševanje vnosa predelanih živil in sladkorjev, ki lahko porušijo ravnovesje mikrobioma. Raziskave tudi vedno bolj kažejo, da je zdrav mikrobiom povezan z manjšim tveganjem za številne kronične bolezni, vključno z depresijo in metabolnimi motnjami.

Genska predispozicija igra določeno vlogo pri tveganju za številne bolezni, a vemo, da epigenetski dejavniki močno vplivajo na izražanje genov. Kako lahko posameznik s pravilnimi življenjskimi izbirami zmanjša negativne vplive svojih genov in s tem podaljša zdravo življenjsko dobo?

Geni so kot stikala – mi odločamo, katera bomo prižgali. Študija The heritability of human longevity, ki je preučevala 2872 danskih dvojčkov, je pokazala, da genetika vpliva na dolgoživost le približno 25 %, preostalih 75 % pa je odvisnih od življenjskega sloga in okolja. To pomeni, da imamo precej več nadzora nad svojo prihodnostjo, kot bi si morda mislili. Telo ni programirano za bolezni, a če ga izpostavljamo kroničnemu stresu, slabi prehrani, kot je ultra procesirana hrana, trans maščobe in sladkor, ter pomanjkanju gibanja, ustvarimo pogoje, kjer se slabi geni lažje izrazijo.

Vse več podatkov kaže na močno povezavo med socialnimi odnosi in dolgoživostjo. Kako pomembni so zdravi in kakovostni medosebni odnosi pri preprečevanju bolezni in kako lahko pomanjkanje socialne podpore negativno vpliva na zdravje posameznika?

Osamljenost ni samo čustveno stanje, ampak fiziološki stres, ki telesu sporoča, da ni varno. Ko primanjkuje socialnih stikov, se povišajo stresni hormoni, oslabi imunski sistem in pospeši staranje. Ljudje s kakovostnimi odnosi živijo dlje, imajo manj kroničnih bolezni in boljšo presnovo – ne zato, ker bi imeli boljše gene, ampak ker telo v varnem okolju deluje optimalno. Dobra družba ni le prijetna, ampak dobesedno zdravi.

Prihodnost zdravstva bi se lahko močno premaknila iz kurativnega v preventivni model. Kakšno vlogo pri tem igra tehnologija, kot so umetna inteligenca, napredne diagnostike in digitalni zdravstveni asistenti? Ali menite, da bo zdravstvo v prihodnosti bolj osredotočeno na preprečevanje kot na zdravljenje?

Kronične bolezni so postale epidemija, ki sistem pelje v finančni zlom. Biti bolan je postalo predrago, tako za posameznika kot za družbo. Zdravstveni modeli, ki se osredotočajo na zdravljenje posledic, ne bodo vzdržali. Tehnologija lahko ta trend obrne. Napredna diagnostika, umetna inteligenca in nosljive naprave omogočajo, da telo spremljamo v realnem času. Namesto da čakamo na diagnozo, lahko podatki o krvnem sladkorju, srčnem utripu, spanju napovedo težave in predlagajo rešitve, preden nastane bolezen. Zdravstvo prihodnosti bo moralo delovati kot coaching za zdrav življenjski slog, ne kot servis za popravilo poškodb. Tujina nas tukaj malo prehiteva, saj bolnišnice tam že odpirajo oddelke za dolgoživost. Prepričana sem, da bo šlo v tej smeri tudi pri nas.

Če bi lahko vsakemu posamezniku dali le tri ključne nasvete za zmanjšanje tveganja za bolezni in doseganje dolgoživosti, kateri bi bili ti nasveti in zakaj so tako pomembni?

Spremljajte svoje zdravstvene kazalce: Ne čakajte na simptome. Redni pregledi vam omogočajo, da prepoznate tveganja, še preden se razvijejo v bolezni. Gibanje kot orodje za dolgoživost: Z redno telesno aktivnostjo si lahko tveganje za prezgodnjo umrljivost zmanjšamo do petkrat. Negujte medosebne odnose: Kakovostni socialni stiki niso le za dušo, temveč tudi za telo. Raziskave kažejo, da je osamljenost enako škodljiva za zdravje kot kajenje ali debelost.

Bi še sami radi dodali kaj, kar morda še nisva zajeli?

Morda le to, da zdravje ni nikoli statično – je kot dinamičen proces, ki ga lahko vsak dan usmerjamo. Ni treba, da je vse popolno, ampak pomembno je, da naše izbire vodijo v pravo smer. Dolgoživost je rezultat malih, vsakodnevnih odločitev, ki se kopičijo skozi leta. Moje vodilo je, da zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, ampak je občutek vitalnosti, energije in zmožnosti uživanja v vsakodnevnem življenju.