Lokacija je največkrat ob vrhu korenine, lahko pa se nahaja kjer koli ob njeni dolžini. Sestavljajo ga vnetne celice, ki se borijo proti bakterijam (lahko tudi glivam), torej povzročiteljem vnetja, vse skupaj pa obdaja ovojnica, ki omejuje proces od okolice. 

Kako je videti vnetje zobnega živca?

Vnetje zobnega živca je posledica vdora bakterij v kanalski sistem zoba, ki v začetku povzročijo iritacijo živca, kasneje pa njegov propad oziroma strokovno: nekrozo. Ker je nekrotično tkivo v kanalu za protivnetne celice iz krvnega obtoka in tudi antibiotike nedosegljivo, se vnetje lahko nemoteno širi in tako preko vrhnje odprtine korenine preide v tkivo okoli zoba. 

Vnetje lahko dokaj hitro napreduje preko vrha korenine in za pacienta največkrat pomeni občutek pritiska, občutek podaljšanega zoba oziroma kot da najprej ugrizne na ta zob, in bolečino, ki je največkrat prisotna ob žvečenju. Tako stanje se sicer lahko samostojno ozdravi, večkrat pa napreduje v razvoj otekline v ustih in tudi zunaj: otekline lic, ustnic ... Odvisno je od lokacije zoba. Tak pacient navadno sam aktivno išče pomoč pri zobozdravniku zaradi prisotne otekline in močne bolečine, ki sicer ob razvoju otekline nekoliko popusti. 

Kronična (dolgotrajna) prisotnost mikroorganizmov v predelu vrha korenine navadno poteka brez simptomov. Zaradi specifičnega odziva imunskega sistema pride do raztapljanja oziroma razgradnje kostnine okoli korenine zoba, kar se dostikrat odkrije naključno ob kontrolnem RTG posnetku, kjer je vidna črna senca ob korenini zoba. 

Vnetje je lahko v obliki kroničnega periapikalnega parodontitisa, pogovorno granuloma, ki ga obdaja fibrozna ovojnica, ali pa v obliki ciste, ki je obdana z debelejšo ovojnico. Na RTG posnetku največkrat posumimo v obstoj ciste, ko je premer te sence večji od petih milimetrov. Ravno tako posumimo na obstoj ciste, ko standardno koreninsko zdravljenje ne vpliva na njeno velikost in je na kontrolnem posnetku čez šest in 12 mesecev nespremenjena. 

Kako zdravimo odmrtje zobnega živca?

Koreninsko zdravljenje zoba opravljamo v splošni zobozdravstveni ordinaciji. Vključuje uporabo posebnih inštrumentov, lahko ročnih ali strojnih, ki mehansko očistijo koreninski kanal, v katerem se nahaja vneto tkivo zobnega živca. Mehanično čiščenje kombiniramo s kemičnim izpiranjem z raztopinami, ki dodatno pomagajo, da kanal in njegove stene učinkovito očistimo in pripravimo na polnitev. Polnitev lahko izvedemo v prvi seji, in sicer s posebnimi materiali, s katerimi želimo doseči hermetično zaporo koreninskega sistema in na tak način preprečiti ponoven razvoj težav. Polnitev potem tudi preverimo rentgensko. Uspešnost koreninskega oziroma endodontskega zdravljenja lahko ocenimo šest do 12 mesecev po končanem zdravljenju. 

Kako pa zdravimo kronični periapikalni parodontitis ali cisto (t. i. granulom)?

Kadar na prvem RTG posnetku pred zdravljenjem zoba ob vrhu korenine opazimo večjo senco, se lahko odločimo za uporabo posebnih koreninskih zdravil, ki jih apliciramo v prvi seji in potem v naslednji seji izvedemo polnitev. V kolikor po končanem zdravljenju na kontrolnih RTG posnetkih ugotovimo, da senca ob koreninskem vršku ne kaže znakov pomanjšanja in posumimo na cisto, ki zaradi debelejše ovojnice ne reagira na preparate, s katerimi spiramo koreninski kanal zoba, in tudi ne reagira na zdravilo, ki ga lahko med posameznimi obiski apliciramo v zob. 

Kaj pa, če koreninsko zdravljenje zahteva specialista?

Če na prvem RTG posnetku vidimo,  da so korenine zoba zelo zavite oziroma je anatomija zoba zahtevna, se lahko odločimo za CBCT – 3D slikanje zoba, ki nam zelo natančno pokaže anatomijo zoba. Na podlagi tega posnetka potem pacienta napotimo k specialistu endodontu, ki zdravljenje opravi z uporabo mikroskopa. 

Ravno tako se odločimo za napotitev k specialistu v primeru, ko po opravljanjem kontrolnem RTG posnetku ne vidimo znakov manjšanja sence ob korenini zoba. V takem primeru pacienta napotimo k specialistu parodontologu, endodontu ali oralnemu kirurgu, ki opravi poseben poseg, ki mu rečemo apikotomija. V sklopu tega posega se pod lokalno anestezijo odstrani celoten vnetni proces skupaj z majhnim delom vrha korenine. Na tak način je vnetje v celoti odstranjeno in v procesu celjenja lahko zdaj telo zapolni prazen prostor s kostnino. 

Kako potem oskrbimo zob, ki je bil deležen koreninskega zdravljenja?

Zelo odvisno od primanjkljaja krone, torej vidnega dela zoba. V kolikor je primankljaj majhen, se odločimo za navadno zalivko, večinoma kompozitno ali inlay oziroma onlay – zalivko, izdelano v laboratoriju, največkrat iz keramike. V kolikor manjka večji del zoba, pa se odločamo med endokrono ali prevleko na zobu. Endokrona je delna prevleka, ki nadomešča  zgolj del zoba, ki manjka. Zoba ni treba še dodatno brusiti oziroma odstranjevati preostale sklenine in je na tak način bolj konzervativna. V kolikor je manko res velik, pa naredimo prevleko in zob dodatno obrusimo. Celotna zobna krona je nato nadomeščena s to prevleko, ki je lahko keramična ali pa ima za osnovo kovino in na njo nanešeno keramiko. 

Kakšna je uspešnost koreninskega zdravljenja zoba?

Kot pri ostalih vejah medicine in zobozdravstva, endodontsko zdravljenje nima 100-odstotno zagotovljene uspešnosti. Načeloma je uspešnost zdravljenja odmrlega živca zoba preko 90 odstotkov, v primeru pridruženega vnetja v predelu kosti ob vrhu korenine pa je uspešnost nekoliko nad 80 odstotki.

V veliki meri je uspešnost odvisna tudi od tega, koliko krone zoba manjka in kakšno je stanje obzobnih tkiv, torej če je v ustih prisotna tudi parodontalna bolezen. Zato je vedno na mestu vprašanje o smiselnosti zdravljenja korenine, ki samo po sebi zahteva nekaj zaporednih obiskov zobozdravnika in je lahko povezana tudi z večjimi stroški oskrbe zoba. Zato vedno velja, da je preventiva najboljša in nujna, da pravočasno odkrijemo patologije, ki so skrite v ustni votlini in jih rešimo tako, da smo zadovoljni mi in pacient na stolu.

Viri: Juerchott, A., Pfefferle, T., Flechtenmacher, C. et al. Differentiation of periapical granulomas and cysts by using dental MRI: a pilot study. Int J Oral Sci 10, 17 (2018). https://doi.org/10.1038/s41368-018-0017-y