Študija, objavljena v časopisu JAMA Pediatrics, je bila izvedena zaradi prihajajočega predloga v Veliki Britaniji, da bi v prihodnjih letih z zakonom omejili dovoljen čas, ki ga lahko otroci preživijo pred ekrani in s tem zaščitili duševno zdravje mlade populacije. Analizirali so jezikovne in matematične sposobnosti otrok, rezultati pa so jih pripeljali do spoznanja, da otroci, ki preživljajo preveč časa za ekrani, dosegajo nižje učne uspehe od ostalih. Hkrati pa čas, preživet za ekranom, bolj vpliva na mladostnike kot mlajše.

Dr. Mireia Adelantado-Renau iz univerze Jaume v španskem Castellonu je poudarila, kako pomembno je, da se tudi vnaprej budno spremlja aktivnost otrok na elektronskih napravah in se jih potem preučuje v povezavi z akademskim uspehom. "Višje izobraženi ljudje in vsi, ki delajo v zdravstvu, bi morali poostriti nadzor nad otroki in jim postaviti časovno mejo, ki bi jo morali upoštevati pri preživljanju prostega časa pred ekrani. Saj le ta znatno vpliva na njihov nadaljni duševni razvoj in akademske sposobnosti," je dodala Adelantado-Renauova.

Znanstveniki so ravno tako prišli do spoznanja, da je tudi prekomerno igranje računalniških iger lahko sprožilec za nekatere izmed psiholoških motenj in težave v vedenju. Adelantado-Renauova pa poudarja, kako pomembne so raziskave na to temo, saj čedalje več mladih ves svoj prosti čas preživi na elektronskih napravah.

Že Oxfordova profesorica Susan B. Greenfield je v svoji študiji pred leti dokazala, da igranje računalniških iger, ki vsebujejo veliko nasilja, ohromi del možganov, ki skrbi za kognicijo in regulacijo mladostnikovih čustev. V svoji študiji je profesorica obravnavala skupino 22 najstnikov, katerih možgani so na MRI pokazali vidne spremembe po le enem tednu igranja nasilnih računalniških iger.

Polovica obravnavanih fantov je v enem tednu približno 10 ur preživela za računalniškim ekranom in igrala igre z izrazito nasilnimi vsebinami. Druga polovica iger ni igrala. Posnetki magnetne resonance in psihološki testi so na koncu pokazali vidne razlike v delovanju možganov. In sicer so možgani pripadnikov skupine, ki so igrali igre, pokazali manjšo aktivnost v določenem predelu možganov, ki skrbi za kognicijo in regulacijo čustev.

Priporočila, ki so jih podali znanstveniki iz Velike Britanije, zapovedujejo, da bi morali v času kosila in času pred spanjem vsi družinski člani umakniti mobilnike. Otroci, ki več kot dve uri dnevno preživijo za ekranom, naj bi imeli sedemkrat večjo možnost za razvoj motenj v pozornosti in hiperaktivnosti.

Ker tudi v Sloveniji čedalje več mladostnikov in otrok posega po računalnikih in mobilnih telefonih ter raznih aplikacijah in igrah z nasilno vsebino, smo Anjo Kurent, BA.Pth spec. sist. družinske psihoterapije, vprašali, kako preprečiti, da bi otroci ves prosti čas preživeli za računalnikom, mobilnikom, tablico, skratka za eno izmed tehnoloških naprav.

INSTANT ODNOSI – MIT ALI REALNOST

Kje iščemo odgovore na vsakdanja vprašanja – v družini, pri znancih ali na spletu? Ali raje pišemo nekomu ali ga pokličemo in zakaj? Je prepoved uporabe telefona res pravi način? Opis primera dobre prakse?

Razvoj tehnologije je prinesel ogromno prednosti, v zadnjih letih pa se soočamo tudi z njenimi manj prijetnimi obrazi. Informacije so nam takorekoč na dlani v vsakem trenutku. Ni treba več klicati staršev za kuharski recept, ampak ga poiščemo na internetu. Če se doma nismo nečesa naučili naredit, sestavit, nam pri tem pomagajo krajši filmčki na spletu. Lažje in hitreje vzpostavljamo, vzdržujemo stike z različnimi ljudmi z vsega sveta. Na vsakem koraku smo dosegljivi. Ne uporabljamo več zemljevidov in kompasa, temveč odtipkamo željen cilj v navigacijo in le-ta nas vodi do ciljnega naslova. Hitro in enostavno (instant), nam je všeč – kaj pa posledice, se jih zavedamo?

Veliko je že napisanega o pasteh prekomerne uporabe multimedijev. V predšolskem obdobju so se izkazali kot posledica prevelike izpostavljenosti: zmanjšana sposobnost razvoja iskanja rešitev s pomočjo domišljije, zmanjšan interes za samostojno igro ipd. Otrokovi možgani se preko igric navajajo na visoko intenzivnost dražljajev in se temu primerno prično odzivati; narava zanje postaja dolgočasna, tišina mukotrpna.

Osnovnošolci zamenjajo druženje za klepetalnice (ang. chat, messenger) in tako ostajajo več v svojih domovih, v sedečem ali ležečem položaju. Kar pomeni posledično manj gibanja. Pri nekaterih povečana telesna teža ali v drugem ekstremu – manjko apetita in slabe prehranjevalne navade (poseganje po hitro pripravljeni hrani ali prehrani polni sladkorja), ki vodijo v podhranjenost. Bivanje pred ekrani (telefoni, tablice, računalniki) nas sili v statičnost ter določeno držo, ki telesu ni naravna, saj je naše telo ustvarjeno za gibanje. Prevelika izpostavljenost sevanju in majhnost ekranov lahko vplivata tudi na slabšanje vida.

Pri mladostnikih so opazne spremembe v spalnih navadah, zadnje čase pa se precej soočamo z nerealnim oziroma popačenim dojemanjem življenja. Družbena omrežja nam omogočajo izpostavljanje svojega življenja širši javnosti. Vsak od nas pa ima skrito potrebo po sprejemanju in pripadnosti. Na svojih profilih tako skrbimo za svoj javni ugled in objavljamo prijetne trenutke, uspehe, norosti, doživetja in slike. Veliko hitreje navezujemo stike z neznanci, se povezujemo z istomislečimi posamezniki, s katerimi si v kibernetičnem svetu izkazujemo naklonjenost z odzivi na objavljeno ali komentarji. Odtod torej popačena slika življenja – skoraj nihče ne podeli z nami svojih groznih stisk, neuspelih poizkusov ali utrinkov slabih dni. In tako se v naših možganih nezavedno ustvarja nerealna predstava o življenju ljudi, ki jih poznamo osebno, in tistih, s katerimi smo le v internetnem stiku. V naši družbi pa je še vedno izjemno prisotno primerjanje in ravno prej omenjena zaslepljena slika o drugih v primerjavi z našim življenjem nas lahko potre, nas pahne v obup, zdolgočasenost ali nezadovoljstvo.

Past družbenih omrežij je tudi preveliko poistovetenje s svojim takoimenovanim "profilom". Mladim je priljubljenost zelo pomembna in zbiranje odzivov in komentarjev je prešlo danes v takšno skrajnost, da so pripravljeni objavljati fotografije, ki so mnogokrat neprimerne, (pre)drzne, le za en všeček več.

Dandanes mladi nadomestijo manjko po druženju s klepetalnicami preko telefona. Res je, da je tudi to oblika povezovanja, kar je mladim zelo pomembno in v 21. stoletju se temu načinu "druženja" ne moremo izogniti. Tudi odrasli radi posegamo po tej obliki vzdrževanja stikov, zaradi časovne zanke.

Med pogovorom "v živo" poteka komunikacija na več ravneh. Pozorni smo na sogovornikov glas, ton, izrazoslovje, neverbalni (telesni) del, hkrati pa lahko zaznavamo občutke in čustva – sogovornikove in svoje. Na ekranih pa slepo sledimo le besedam. Ni več vživljanja v drugega, niti dobrega stika s samim seboj. Med tipkanjem mnogokrat delamo še kaj drugega in tako smo čustveno še bolj "odmaknjeni" od teme in pogovora. In to vsekakor vpliva na (ne)sposobnost uravnavanja svojih čustev, s katerimi prihajamo v stik v medosebnih odnosih.

Življenjski tempo odraslih se sooča s časovno stisko. Manj preživetega skupnega časa v družini pa prinaša odtujenost. In mnogi mladi si sogovornike in različna zanimanja najdejo na spletu, kar se včasih izkaže za dobro, a žal včasih tudi za slabo. Mladi zaradi življenjske neizkušenosti izpadejo naivni, zato je naloga staršev, da imajo pregled nad aktivnostmi na spletu svojih otrok ter mladih. V moji praksi psihoterapevtske obravnave družin, se je izkazalo, da zaradi hitrega razvoja ponudbe na spletu tudi starši ne poznajo vseh vsebin, in kot dobro izhodišče za ponovno povezovanje med starši in mladostniki je, da se najprej starši poučijo o varni uporabi različnih storitev, da lahko prednosti in slabosti predstavijo mladim. In tako je lahko tudi to točka ponovnega zbliževanja. Le prepoved uporabe e-medijev in aplikacij je lahko še večja odtujitev v odnosu.

Se pravi, ni pomemben le čas, ki ga mladostnik preživi pred ekranom, temveč tudi kaj počne.

Zaradi izjemne pestrosti vsebin, postane preživet čas na spletu hitro relativen in prosti čas zapolnjen. Dobro je, da so v družini jasne omejitve – in o času in o aktivnostih mladih na spletu ter obenem kakšne bodo posledice, če bodo omejitve prekoračene. In pomembno je, da se starši potem nujno držimo svoje odgovornosti glede izvrševanja ob prekoračitvah. Žal se uporaba ekranov doma kot hiter način animacije, prične uporabljati že v predšolskem obdobju, zato je kasnejše omejevanje toliko večji izziv. In starši se že v prvem življenjskem obdobju otroka, z risankami, otroškimi igricami, na nek način odmaknejo, odtujijo in otrok se namesto s staršem poveže z napravo. Se pravi, zavedajmo se, da se odnos do multimedijev začne že v ranem otroštvu.

Kultura komunikacije se je z uporabo kratkih tekstovnih sporočil bistveno spremenila. Elektronska sporočila imajo svoje prednosti, predvsem v poslovnem svetu. Pri mladih pa v povezavi s tem, zadnja leta zaznavamo porast težav z izpostavljanjem v družbi (npr. zastavljanje vprašanj med poukom, predavanjem), negotovost v telefonskih klicih (naročanje pri zdravniku, pridobivanje željenih informacij preko telefona ipd.), nezainteresiranost za branje knjig … Mnogokrat starši spregledajo prve znake mladostnikove stiske pri vsakodnevni komunikaciji in mnogo zadev uredijo namesto njih. A žal jim s tem niso v pomoč, temveč le prevzamejo del odgovornosti nase in jih oropajo nove izkušnje.

Primer dobre prakse:

Osnovnošolka se je v družbi sošolcev navdušila nad računalniško igro. Ko je prišla domov, je starše vprašala za dovoljenje za igranje, saj jo je morala prenesti na družinski računalnik. Preden sta ji dala odgovor, sta si vzela nekaj dni časa, da sta se o igri informirala in nato so se skupaj o vsem pogovorili (o prednostih in nevarnostih). Našla sta tudi nekaj "navodil" na spletu in ji jih preposlala v branje. Tako je bila tudi deklica osveščena o varnosti in slabostih, da pa je o tem prebrala tudi na spletu, je še povečalo kredibilnost informacij.

Prvi dan sta najstnico pustila k igri brez omejitev. Namenoma. Opazovala sta jo med igro, brez komentarja. Ko je prenehala igrati, sta jo povabila k pogovoru. Deklica je bila vidno vznemirjena. Izpostavila je, da jo frustrira, da igrice ne obvlada in tako se je odprl prostor v komunikaciji za pomemben pogovor o učenju novega, začetkih, frustracijah ob prvih neuspehih …

Potem pa sta starša vprašala še o njenem doživljanju časa. Priznala je, da je izgubila občutek za čas in na podlagi tega so se lahko dogovorili, da ima vnaprej določen čas igranja in ko sta jo vprašala, kako bo čas nadzorovala, je prišla na idejo, da si nastavi budilko, ki jo bo opomnila.

Sčasoma se je izkazalo, da so vsi pogovori obrodili sadove in so vsi zadovoljni. Najstnica se drži dogovorov in uživa v igranju računalniške igre.

Odrasli smo torej najboljši zgled in naš odnos do elektronskih naprav ter vsebin je bistvenega pomena. Zavedajmo se, da se vzgoja ne začne v trenutku, ko se nekaj (npr. multimediji) pojavi v otrokovem življenju, temveč je odnos do tega dolgotrajnejši proces. Že kot otroci nas opazujejo in z veseljem ponavljajo vse videno. Tudi v šoli je neizogiben pogovor med starši in učitelji, razredniki o varni uporabi interneta in vsem, kar je prisotno. Dobro je, da smo kot starši razredne skupnosti čim bolj enotni pri pravilih, omejitvah in se tako medsebojno podpiramo. V 21. stoletju se torej ne zmoremo več izogniti uporabi medijev in prav je, da se skupaj z otroki in mladimi naučimo odgovornega ravnanja. Starši, zavedajmo se, da otroci in mladi vedo o spletu, v večini več, kot si mi mislimo, da vedo. Bodimo radovedni in odprti, da nas o čem tudi mladi poučijo in se tako povežemo, namesto odtujimo tudi v tej temi. 

                                                         Anja Kurent, Ba.Pth., spec psihoterapije