Z novo opremo in na podlagi novih spoznanj o pregledu krvi, je transfuzija potala varen način nadomestnega zdravljenja. V ZDA dajo približno 15 milijonov transfuzij krvi na leto. Darovanje krvi v Sloveniji pa se s številom  krvodajalcev uvršča v evropsko povprečje, najpomembnejše pa je, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. To pomeni, da v celoti pokrivamo potrebe lastnega zdravstva po krvi. Za pridobivanje in zagotavljanje zadostnega števila krvodajalcev je zadolžen Rdeči križ Slovenije, ki je tudi nacionalni organizator krvodajalskih akcij.

Darovalca pred odvzemom krvi skrbno pregledajo, mu izmerijo srčni utrip, krvni tlak in telesno temperaturo ter vzamejo vzorec krvi za ugotovitev anemije. Vprašajo ga ali ima oz. je kdaj imel kakšno bolezen, zaradi katere ni primeren za darovanje krvi, kot so npr. hepatitis, bolezni srca, rak – z izjemo nekaterih oblik kožnega raka, malarija, huda oblika astme, moteno strjevanje krvi, aids ali možna izpostavljenost virusu aidsa. Vse našteto lahko osebo trajno naredi neprimerno za darovanje krvi.

Vzroki, kot so nosečnost, izpostavljenost hepatitisu, nedavna večja operacija, neurejen visok krvni tlak, nizek krvni tlak, anemija ali jemanje nekaterih zdravil, pa so tisti, zaradi katerih oseba začasno ni primeren darovalec, lahko pa kasneje, ko se stanje pozdravi ali spremeni, daruje.

Takšni ukrepi varujejo na eni strani darovalca, na drugi pa vsekakor tudi prejemnika krvi. V ZDA je najkrajše obdobje med darovanjema 2 meseca, v Sloveniji pa velja drugače, in sicer je za moške odrejena 3 mesečna vmesna pavza, za ženske pa 4 mesečna pavza.

Pri darovanju krvi je pomembno, da je le to prostovoljno. To pa zato, ker bi lahko v primeru, da je plačljivo, le ta zavedel osebje oz. zamolčal podatke, ki bi lahko prejemniku krvi znatno škodovali. In čeprav je pregled krvi, ki ga pred darovanjem opravijo, močno zmanjšal verjetnost okužb, se za transfuzijo odločimo izključno takrat, ko nimamo na voljo drugih načinov zdravljenja.

Ena enota darovane sveže krvi v plastični vrečki vsebuje 450 ml krvi; dodana pa sta ji konzervans in antikogulant. Odvzeta kri je primerna za uporabo 42 dni, če jo hranimo pri 4 stopinjah Celzija. Izjemoma pa lahko zamrznemo eritrocite, da bi ohranili kri izjemno redke krvne skupine, ki je potem na tak način uporabna tudi po več kot 10 letih.

Takoj po odvzemu strokovnjaki določijo krvno skupino A, B, AB ali 0 ter ugotovijo ali gre za Rh pozitivno ali Rh negativno krvno skupino. Odvzeto kri nato ustrezno označijo. Potem pa opravijo navzkrižni poskus, s katerim preverijo ujemanje darovalčeve in prejemnikove krvi. Usposobljena oseba pomeša kapljico darovalčeve in prejemnikove krvi ter preveri njuno skladnost.

"Preskrba pacientov z ustrezno, kakovostno in varno krvjo in pripravki iz krvi je osnovna naloga transfuzijske dejavnosti, ki se prične z zadostnim številom odgovornih in varnih krvodajalcev. Za zagotavljanje zadostnega števila krvodajalcev skrbi Rdeči križ Slovenije s svojimi območnimi organizacijami. Osnovna oblika organiziranja krvodajalcev so redne krvodajalske akcije, ki so vnaprej načrtovane za vse leto in za vso Slovenijo glede na predvidene potrebe zdravstva po krvi. Načrt rednih krvodajalskih akcij, ki zagotavlja potrebno število krvodajalcev, pripravita Rdeči križ in transfuzijska služba vsako leto skupaj. Dobro sestavljen načrt rednih krvodajalskih akcij je prvi pogoj pri zagotavljanju zadostnega števila krvodajalcev in s tem optimalne zaloge krvi. V povprečju vsak delovni dan potrebujemo okoli 350 do 400 krvodajalcev," opozarja Natalija Lampreht, iz Zavoda RS za transfuzijsko medicino.

"Zaloge so tako odvisne od krvodajalcev in zbrane krvi ter porabe krvi, ki se stalno spreminja tako po potrebnih količinah komponent krvi kot po krvnih skupinah. Potrebe po komponentah krvi različnih krvnih skupin v veliki meri sovpadajo s porazdelitvijo krvnih skupin med prebivalstvom. V Sloveniji sta najpogostejši krvni skupini A in 0 (A približno 40 %, 0 38 %), krvne skupine B je 15 %, krvno skupino AB pa ima približno 7 % ljudi. RhD pozitivnih je okoli 82 % ljudi, RhD negativnih pa le okoli 18 %. Trenutne zaloge krvi so objavljene na spletni strani zavoda RS za transfuzijsko medicino in se spreminjajo. V primerih, ko potrebujemo hiter odziv določenih krvodajalcev, jih povabimo po telefonu, tiste, ki se za prihod odločajo sami pa prosimo, da spremljajo zaloge in tako aktivno sodelujejo pri uravnavanju zalog krvi. V primeru povečanih zalog pa krvodajalce prosimo, da darovanje preložijo na kasnejše obdobje. S stalnim spremljanjem zalog in porabe ter sprotnim ukrepanjem vseh sodelujočih v preskrbi s krvjo zagotavljamo odgovorno, skrbno in racionalno ravnanje s krvjo," še dodaja Lamprehtova.

Osebi, ki potrebuje hitro veliko količino krvi, zaradi obilne krvavitve, je potrebno dati transfuzijo polne krvi. Na ta način nadomestimo izgubljeno prostornino krvi v obtoku. Polno kri damo tudi, če nimamo na voljo posameznih pripravkov krvi, ki bi jih bolnik v tistem trenutku potreboval.

Za transfuzijo krvi, najpogosteje potrebujemo koncentrirane eritrocite. Z njimi se namreč poveča spodobnost krvi za prenos kisika. Dajemo jih bolnikom, ki potrebujejo transfuzijo zaradi krvavitve ali anemije.

Tradicionalna transfuzija je pomenila darovanje polne krvi. Danes poznamo več načinov izvajanja transfuzije. Prejemnik lahko namreč za ozdravitev od darovalca prejme le krvne celice, faktorje strjevanja krvi ali druge krvne pripravke. Transfuzija posameznih pripravkov krvi je bolj specifična, zmanjša verjetost neželenih pojavov in učinkovito uporabi posamezne sestavine, pripravljene iz odvzete polne krvi, za več prejemnikov.

Darovalci krvi so lahko družinski člani ali prijatelji, če ustrezajo prejemniku glede na krvno skupino in Rh faktor. Za nekatere prejemnike krvi pomeni poznavanje darovalca prednost, čeprav to ne pomeni nujno tudi varnejšega postopka.

Po tem, ko dvakrat pregledamo ustreznost krvi med darovalcem in prejemnikom, prvih petnajst minut transfuzijo spremlja zdravnik, saj v tem času lahko nastane večina neželenih učinkov. Nato medicinska sestra spremlja bolnika na 30 do 45 minut. V kolikor se pojavi kakršen koli zaplet, se proces transfuzije nemudoma prekine.

"Zelo redko se zgodi, da pacientu za zdravljenje s krvjo iz zalog krvi ne moremo zagotoviti komponento krvi. Gre za zagotavljanje krvi, ki je skladna v številnih antigenih na površini eritrocitov (podskupine krvnih skupin), kar omogoča varno transfuzijo krvi pacientu. V takšnih primerih najprej poiščemo ustrezne krvodajalce, ki imajo skladno in s tem primerno kri za pacienta. Za primere, ko pacientu transfuzijska služba nikakor ne more najti ustrezne krvi, v svetu obstajajo banke eritrocitov z zelo redkimi krvnimi skupinami, kjer ravno v te namene zamrzujejo eritrocite. V zadnjih 10. letih smo v takšni banki morali kri poiskati le 2 –krat," še zaključi Lamprehtova. 

Večina transfuzij poteka varno in brez zapletov, včasih se pojavijo blage reakcije, le redko pa kakšen večji zaplet. Od ena do dva odstotka ljudi po transfuziji lahko čuti stranske učinke, kot so povečana telesna temperatura ali alergijske reakcije, na primer srbečica, izpuščaji, otekline, omotica ali glavobol. Zelo redki pa so zapleti kot so težave z dihanjem, piskanje in mišični krči.

Osebam, ki so že imele kdaj v preteklosti kakšno alegijsko reakcijo med transfuzijo, je potrebno preventivno dodati ustrezna zdravila.

Vpišite se v bazo krvodajalcev in jim bodite na razpolago, ko vas bodo potrebovali!Če se vseeno odločite, da boste samoiniciativno darovali kri v okviru katere izmed krvodajalskih akcij, vas vljudno prosijo, da preverite trenutno stanje zalog krvi in delovni čas vaše najbližje transfuzijske službe, kjer boste izvedeli za najugodnejši termin.

Vir: Veliki zdravstveni priročnik