Gre za parurezo – socialno anksiozno fobijo, ki jo poimenujemo tudi sindrom sramežljivega mehurja in za katero trpi več ljudi, kot bi si morda sprva mislili. Pojavi se lahko v blagi, srednji ali hudi obliki. Ponavadi gre za neprijetne občutke, da bi vas kdo slišal, da urinirate, neprijeten občutek, ko slišite, da je še nekdo na stranišču, in tudi občutek, ko pomislite na vso umazanijo in neudobnost javnega stranišča. V tem primeru se mišice, ki bi morale biti tekom uriniranja sproščene, stisnejo in nam preprečujejo, da bi opravili potrebo, ne glede na to, ali nas tišči na stranišče ali ne.

Kakšne so lahko posledice zadrževanja urina?

Zaradi dolgotrajnega zadrževanja urina v mehurju, se lahko razvijejo bakterije, kar pa poveča tveganje za nastanek vnetja sečil. Ravno tako pa lahko zastajanje urina v mehurju privede tudi do neke vrste zatekanja ledvic ali hidronefroze, zaradi katere lahko v ledvenem predelu hrbta čutite močne bolečine, pogosto potrebo po uriniranju, slabost, bruhanje, šibkost, vročino, pojavi pa se lahko celo kri v urinu. Nepravočasno zdravljenje simptomov pa lahko pripelje do resne okvare ledvic.

Kako zdraviti to motnjo?

Čeprav gre za fizično dejanje, pa je parureza v resnici pravzaprav psihološka težava in dobra novica je, da se lahko to fobijo, če vas moti v vsakdanjem življenju, odpravi s pomočjo terapije. Torej, če zaradi sindroma sramežljivega mehurja po več ur zadržujete urin ali blato ter čakate, da pridete domov, da bi opravili potrebo, je najboljše, da o svoji težavi poveste zdravniku.

Nekateri si začasno pomagajo z različnimi načini, kot je recimo spuščanje vode iz pipe, medtem ko poskušajo urinirati. Vendar pa to žal ne odpravi resnične težave, zato se je po pomoč najboljše obrniti na stroko. Preden se odpravite k psihoterapevtu po psihološko obravnavo, se posvetujte pri osebnem zdravniku ali urologu, ki bosta lahko izločila ostale fizične zdravstvene razloge za vašo motnjo.