Čeprav je vnetje enostavno okarakterizirano kot nekaj slabega, je zadeva precej bolj kompleksna, saj je vnetni odziv vitalnega pomena za življenje, hkrati pa je neprimeren in slabo reguliran vnetni odziv tudi razlog za številne patologije in pospešeno staranje organizma. Vnetje obsega kompleksen in tesno koordiniran odziv imunskega sistema, ki je najbolj aktiven v našem prebavnem traktu.

Poznavanje razumevanja vnetnih procesov kot odgovor imunskega sistema nam omogoča priložnost razvoja strategij za izboljšanje kratko- in dolgoročnega zdravja. V tem prispevku boste spoznali abecedo vnetja, vzroke in posledice vnetja ter seveda intervencije, ki jih lahko implementiramo v vsakdanje življenje, da imamo neprimeren vnetni odziv čim bolj pod kontrolo.

Ko gremo k zdravniku in dobimo diagnozo, ki se konča na -itis, pomeni, da imamo nekje v telesu vnetje. Besede kot so artritis, dermatitis, gastritis ali hepatitis so dobro poznane med laično populacijo. Morda malo manj pa je poznano, da je vnetni odziv prisoten tudi pri boleznih srca in ožilja, debelosti, črevesnih boleznih in boleznih, ki prizadenejo naš živčni sistem – tako centralni kakor tudi periferni.

Čeprav ima beseda vnetje običajno negativno konotacijo, je to hkrati proces, brez katerega ne bi mogli preživeti. Gre za zelo kompleksen proces, ki ga še vedno ne poznamo popolnoma, vendar ga lahko preprosto definiramo kot vsoto vseh fizioloških procesov, ki se v telesu odvijajo, kadar se naš organizem odzove na škodljiv zunanji dražljaj. Slednji je lahko mehanska poškodba (npr. kadar si zvijemo gleženj), stik s kemikalijami, toksini, alergeni iz hrane in okolice ali patogenimi organizmi, kot so virusi, bakterije in glivice.

Kadar se to zgodi, naše telo sproži obrambni mehanizem, pri katerem se aktivira imunski sistem, poveča se prepustnost kapilar, krvne žile se razširijo, pretok krvi pa se pospeši. Tipične simptome vnetja je opisal že rimski zdravnik Cornelius Celsus v 1. stoletju in jih definiral kot štiri kardinalne znake, ki se kažejo kot rdečica, oteklina, bolečina ter povišana temperatura. Kasneje so dodali še peti znak, to je izguba funkcije prizadetega tkiva, samo razumevanje vnetnega procesa pa se je močno razširilo v drugi polovici 19. stoletja, ko sta Luis Pasteur in Robert Koch postavila t. i. mikrobno teorijo bolezni in pokazala, da so glavni povzročitelji akutnega vnetnega odziva mikroorganizmi.

Ko se to zgodi, mediatorji vnetja iz plazme migrirajo na mesto »zločina«, da bi čim hitreje in čim učinkoviteje zakrpali poškodbe ali eliminirati ter deaktivirali povzročitelje poškodbe. Poleg imunskih celic, kot so bele krvničke, protitelesa in T-limfociti, naše telo proizvaja različne beljakovine, kot so kinini in sistem komplementa ter številne signalne molekule, kot so dušikov oksid, histamin, serotonin, citokini ter eikozanoidi, ki sodelujejo pri vnetnem odzivu.

Takšno akutno posredovanje omogoča preživetje naših celic, zato vnetje samo po sebi ni slabo, temveč predstavlja klasičen biološki odziv na stimulacijo in omogoča homestazo na tkivnem nivoju – podobno kot se to dogaja pri drugih organskih sistemih, ko se poškodovane celice in celične komponente odstranijo in nadomestijo z novimi. Konec 19. stoletja je ruski znanstvenik Ilja Mečnikov, kasnejši Nobelov nagrajenec, pojasnil proces fagocitoze, ki razloži, kako se naše telo odzove na povzročitelja vnetja. Kadar je fagocitoza apoptotskih vnetnih celic ter celičnega debrisa uspešna, se akutni vnetni odziv zaključi in celice se obnovijo. Kadar pa je resolucija vnetnega odziva neuspešna, se pojavi kronično vnetje, ki vodi v bolezenska stanja.

Kronično vnetje je povezano z vsemi kroničnimi obolenji, ki so glavni vzrok za smrtnost v razvitem svetu, začenši s srčno-žilnimi zapleti, neoplastičnimi spremembami in rakavimi obolenji ter nevrodegenerativnimi boleznimi, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen ter multipla skleroza. Slednje so v močen porastu in raziskave na področju nevroznanosti kažejo močno korelacijo med vnetnimi procesi in oksidativnim stresom ter zdravjem naših nevronov.

Če je naša vrednota zdravje, je ključnega pomena, da skušamo kronični vnetni odziv čim bolj zmanjšati. Popolnoma ga sicer ne moremo, saj sam proces staranja v telesu povzroča vnetna stanja, kot posledico celičnega stresa. Takemu vnetju pravimo sterilno vnetje. Na drugi strani pa poznamo nesterilno vnetje, ki ga povzroča vdor patogenih organizmov ali endotoksinov. Tudi temu se ne moremo popolnoma izogniti, vendar lahko na oba močno vplivamo s primernim življenjskim slogom, predvsem na nesterilno vnetje.

Namreč, poleg kože je naš prebavni sistem največji organski sistem, ki predstavlja pregradno med zunanjostjo in notranjostjo. Zaradi tega je tudi več kot 70 odstotkov imunskega sistema aktivnega ravno v našem prebavnem traktu, saj preprečuje vdor mikroorganizmov v naš krvni obtok. Poleg tega je pomembno dejstvo, da določene komponente celičnih sten odmrlih bakterij, t. i. bakterijski endotoksini, vstopijo v naš krvni obtok, kadar se absorbirajo hranila. Slednje se do neke mere vedno zgodi, tudi če jemo najbolj naravno hrano z oznako ekološko ali bio.

V resnici vsak obrok stimulira vnetni odziv, ki je posledica nadzora našega imunskega sistema. Kako močan je ta vnetni odziv in ali nam to lahko povzroča težave, je odvisno od tega, kaj jemo, česa ne jemo, koliko pojemo in kako pogosto jemo. Torej, kaj lahko naredimo sami? Predvsem se je treba izogibati visoko predelanim in prečiščenim živilom, ki vsebujejo kombinacijo prečiščenih sladkorjev in maščob. Maščobna živila so lahko sama po sebi v visokih koncentracijah problematična, saj olajšajo vstop endotoksinom v naše telo. Slednje velja v prvi vrsti za živila, ki vsebujejo visoke koncentracije nasičenih maščob, kot so maslo, živalska maščoba in smetana, pa tudi prečiščenim rastlinskim oljem se je treba izogibati. Po drugi strani pa omega-3-maščobne kisline, ki jih najdemo v za človeka primerni obliki predvsem v mastnih ribah, kot so sardele, skuše in losos, nudijo zaščito pred vnetjem, saj zmanjšujejo nastanek vnetnih mediatorjev in so hkrati prekurzorji za nastanek protivnetnih molekul. Prav tako hrana bogata z vlakninami, ki omogoča nastanek kratkoverižnih maščobnih kislin v črevesju, kot je butirat.

Slednji deluje protivnetno, hkrati pa omogoča regulaciji imunskih celic in s tem izboljšuje toleranco na hrano. Zelo koristne so različne vrste pisanega sadja in zelenjave, ki so bogate s polifenoli in flavonoidi ter drugimi bioaktivnimi snovmi, ki prav tako pomagajo pri modulaciji vnetnega odziva. Seveda se moramo tudi v čim večji meri izogibati toksinom, v prvi vrsti alkoholu in kajenju. Poleg tega je pomembno, da ne jemo preveč in ne presežemo svojega telesnega praga maščevja, saj maščobne celice same izločajo vnetne adipokine.

Na drugi strani mišice izločajo protivnetne molekule, imenovane miokini, zato zdrava mera redne fizične aktivnosti, predvsem ohranjanje mišične mase, zelo koristi v boju proti sistemskemu vnetju. Uporaba prehranskih dopolnil, nutracevtikov in v določenih situacijah seveda tudi zdravil, ki delujejo protivnetno, je samo češnja na vrhu torte in nikakor ne prva izbira.

Slednja naj bo vedno s skladu s Hipokratovo idejo, da bomo "najvarnejšo pot do zdravja dosegli, če bomo vsakemu posamezniku dali pravo mero – ne preveč in ne premalo hrane in telesne vadbe". In moderna znanost še enkrat več potrjuje misli legendarnega očeta medicine.

dr.Leon Bedrač, univ.dipl.kem.