Anestezija povzroči izgubo občutka, ki privede do izgube zavesti ali samo izgube občutka za bolečino ali hkratno izgubo občutka za bolečino in zavesti.

Anestetiki so zdravila, ki povzročajo anestezijo z delovanjem na živčni sistem. Za anestetike je pomembno, da imajo minimalen škodljiv učinek na druge organe, po prenehanju delovanja pa se delovanje živčnega sistema povrne v normalno stanje.

Vrste anestezije vključujejo;

- splošno anestezijo (inhalacijska, intravenska in rektalna) in 

- lokalno anestezijo (površinska, infiltracijska, regionalna, centralni blok in periferni blok).

Splošna anestezija

Splošna anestezija je postopno, reverzibilno zmanjšanje funkcij osrednjega živčevja, ki povzroči najprej izgubo zavesti, nato neobčutljivost za bolečino (analgezija), izgubo spomina na operacijo (amnezija) in na koncu sprostitev mišic. Splošno anestezijo dosežemo z dajanjem enega ali veliko pogosteje s sočasnim dajanjem različnih anestetikov.

Glede na način vnosa anestetika v telo delimo splošno anestezijo na vdihavanje, intravenozno in rektalno.

Splošna inhalacijska anestezija

Splošna inhalacijska anestezija je tehnika, pri kateri anestezijo dosežemo in vzdržujemo z anestetiki v plinasti obliki, ki vstopajo v telo skozi pljuča. Najpogosteje se uporablja mešanica anestetičnih plinov (kisik, dušikov oksid, izofluran ali sevofluran), ki vstopa v telo skozi anestezijski aparat s cevnim sistemom, v strogo nadzorovanih pogojih in pod natančnim nadzorom anestezijske ekipe.

Neposreden stik anestetičnih plinov in pljuč dosežemo z namestitvijo plastične cevke (endotrahealnega tubusa) v sapnik ali s pomočjo maske, ki jo bolnik drži na obrazu. Da bi dosegli idealne pogoje za operacijo, pogosto poleg anestetičnih plinov dodajamo zdravila, ki povzročajo mišično relaksacijo, in zdravila, ki povzročajo neobčutljivost na bolečino.

Splošna inhalacijska anestezija je najpogosteje uporabljena oblika anestezije. 

Njene prednosti so:

- hitro doseganje želene globine anestezije,

- enostavno vzdrževanje in nadzor ter

- hitro prebujanje iz anestezije.

Slabosti in možni zapleti so:

- blago draženje dihalnih poti,

- prehodna bolečina v grlu in siljenje na kašelj,

- poškodbe zob, ustnic in jezika (posledica vstavitve cevke v sapnik),

- bruhanje in vdihavanje želodčne vsebine, kar ima za posledico hudo pljučnico (pomembno je dosledno upoštevati navodila o neuživanju hrane in tekočine pred anestezijo!),

- možnost prisotnosti zavesti med operacijo,

- slabost in bruhanje po anesteziji.

Splošna intravenska anestezija

Splošna intravenska anestezija je tehnika, pri kateri anestezijo dosežemo z injiciranjem anestetika v veno. Prednost te vrste anestezije je preprost in eleganten način aplikacije ter hitro spanje.

Najpogosteje se uporablja za uspavanje bolnika pred inhalacijsko anestezijo, da se izognemo morebitnim nevšečnostim pri vdihavanju anestetičnih plinov. Kot samostojna anesteziološka tehnika se pogosto uporablja pri kratkotrajnih posegih, po katerih lahko bolniki hitro odidejo domov (manjši posegi, diagnostične preiskave itd.).

Glavna pomanjkljivost te metode je šibka možnost nadzora nad anestetikom, saj je, ko anestetik damo v veno, njegova usoda odvisna od sposobnosti organizma.

Možni zapleti so:

- prehodno pekoč občutek in bolečina vzdolž vene, v katero se vbrizga zdravilo,

- alergijska reakcija na anestetik, ki lahko sega od blagega izpuščaja do hude, življenjsko nevarne reakcije (pomembno je, da svojega anesteziologa opozorite na vsako alergijsko reakcijo, ki ste jo imeli do sedaj, še posebej na alergijsko reakcijo, ki ste jo imeli med prejšnjo anestezijo),

- prisotnost zavesti med operacijo,

-zmedenost,

- evforija,

- motnja koordinacije,

- zaspanost,

- slabost po anesteziji.

Splošna rektalna anestezija

Rektalna anestezija je tehnika, pri kateri anestezijo dosežemo z aplikacijo anestetika v debelo črevo. Uporablja se redko, predvsem pri majhnih otrocih.

Lokalna anestezija

Lokalna anestezija je postopek, s katerim povzročimo neobčutljivost na bolečino v določenem delu telesa, medtem ko je bolnik buden ali rahlo spi. Lokalno anestezijo glede na mesto in način dajanja anestetika delimo na:

- površinsko,

- infiltracijo in

- regionalno. 

Površinska anestezija

Površinska anestezija je tehnika, pri kateri nanesemo anestetik na površino telesa, ki ga bomo operirali. Anestetik je v obliki kapljic, pršila ali mazila, za njegovo uporabo pa je skoraj vedno odgovoren kirurg. Najpogosteje se uporablja za manjše posege v ustih, nosu ali očesu.

Infiltracijska anestezija

Infiltracijska anestezija je tehnika, pri kateri se anestetik nanese na mesto operacije in okoli njega, tako da predel postane neboleč (omrtvičen). Anestetik se aplicira z injekcijo na želeno mesto in v želeno globino, skoraj vedno pa je tudi v pristojnosti kirurga.

Uporablja se za manjše kirurške posege, kot so šivanje ran, odstranjevanje manjših kožnih in podkožnih sprememb, operacije manjših dimeljskih kil ipd. V nekaterih primerih, če je treba, lahko skupaj z lokalno anestezijo damo pomirjevalo. V tem primeru je bolnik pod anesteziološkim nadzorom (nadzorovana anesteziološka oskrba ali potencirana lokalna anestezija).

Regionalna anestezija

Regionalna anestezija je tehnika, pri kateri z injiciranjem anestetika v bližino živca ali hrbtenjače povzročimo neobčutljivost na bolečino (blokado) v širšem predelu telesa.

Povzeto po adiva.hr