Donald Unger, ki je za svoj preizkus pokanja členkov prejel Nobelovo nagrado je želel preveriti, kaj se zgodi, če dalj časa poka členke na eni roki, na drugi pa ne. Celih šestdeset let je pokal členke na prstih ene roke, drugo roko pa je pustil pri miru. Ugotovil je, da vidnih sprememb ni bilo in da so rezultati na obeh rokah isti – nobena od njiju ni bila podvržena nastanku artritisa.

Hrustanec okoli sklepa je obdan s sinovialno tekočino, ki vlaži sklepe in jim omogoča gibljivost. Ta vsebuje pline, zaradi katerih je med premikanjem sklepov slišati pok. Med pritiskom na sklep namreč pride do odmika dveh površin, posledično se sprostijo plini in ustvarijo zračni mehurček. Isti sklep ne morete znova raztegniti, saj plini potrebujejo približno 30 minut, da bi se znova pomešali s sklepno tekočino.

Čeprav pokanje sklepov ne povzroča artritisa, pa gre za navado, ki se ji je bolje odpovedati. Zakaj?

Z nenehnim zvijanjem in raztegovanjem členkov na prstih si lahko poškodujemo sklepno ovojnico ali oslabimo vezi ter stisk dlani in celo porušimo normalno delovanje roke. Včasih si tudi pri napetostih, ki jih čutimo v vratnih mišicah, pomagamo s tem, da z eno roko primemo glavo s strani, z drugo pa brado in naglo zavijemo v vratu, s čimer sprožimo pok. Vrat nato zavijemo še v drugo stran. Naše početje sicer res pripelje do sprostitve, vendar se pri nadaljnjem delu otrdelost v vratu ponovi, zato ni smiselno večkrat ponavljati teh kretenj. Takšno početje pa lahko dolgoročno povzroči preveliko gibljivost v sklepih hrbtenice, zato ga odsvetujemo.