Pred desetimi leti sem delala kot polno zaposlena medicinska sestra na oddelku za intenzivno nego srčno-žilnih bolnikov. Trdo sem delala v 12-urnih izmenah in ves dan preživela na nogah, ko sem pomagala pri okrevanju izjemno bolnih pacientov, ki so bili na robu preživetja. Tolažbo sem našla v ocvrtem krompirčku in krofih. Delala sem preveč, imela sem preveč kilogramov, bila sem čustveno izčrpana.

Neko noč, ko je bil redek trenutek, ko ni bilo veliko pacientov, se je sodelavka obrnila k meni in me vprašala: ''Tonya, kdo si želiš biti v prihodnosti?'' Zmanjkalo mi je besed. Kot večina žensk sem svoje življenje preživela tako, da sem počela to, kar so mi rekli, da moram početi, in to, kar se je pričakovalo od mene. Vedela sem, kaj bi morala biti - dobra mati in dobra medicinska sestra - kdo si tega ne želi? A v resnici nisem imela pojma, kaj bi res rada počela.

Naslednje jutro, ko sem se vozila domov, mi je v glavi odzvanjalo vprašanje: kdo želim biti? Edina beseda, ki mi je padla na pamet, je bila, da želim prepotovati svet. A takrat nisem imela niti potnega lista. Nikoli še nism bila na letalu. Odrasla sem v prikolici v ruralni Severni Karolini. A nič od tega ni bilo pomembno sedaj, ko sem odkrila, da hočem videti svet.

Globoko v sebi sem vedela, da se morajo vsi izgovori, da nimam prebite pare, da nisem vredna in da nisem pripravljena, končati, če želim postati ženska, ki bi rada bila. Nekaj let kasneje sem naredila pogumen korak naprej, kupila letalsko vozovnico in prvič letela v Pariz.

Mesto me je spremenilo

Ko sem se sprehajala po vrtovih Luksemburga, sem opazila, kako se ljudje premikajo skozi dan. Tam so bili ljudje, ki so brali knjige. Pari, ki so se poljubljali na klopcah v parkih, obkroženi s čudovitimi rožami. Bile so matere, ki so se igrale s svojimi otroki. Tisti trenutek sem pomislila, ti ljudje se resnično ljubijo z življenjem.

Niso čakali, da bodo imeli več časa in denarja. Osredotočali so se na vsakodnevne malenkosti in ZDAJ živeli življenje, ki so ga želeli živeti. Ko sem takrat prvič obiskala Pariz, sem spoznala, kaj pomeni živeti z joie de vivre. Zame je bilo to postopno učenje počasnejšega tempa življenja, sprejemanja pariškega miru in učenja hvaležnosti za lepoto, ki ga življenje prinaša.

Tu je nekaj stvari, ki me jih je naučil Pariz

1. Zabava in sprostitev sta ravno tako pomembna kot trdo delo

Kot medicinska sestra sem si vzela zelo malo časa za uživanje življenje. Prva sem bila, ki sem se prijavila za 12-urno izmeno. Če ni šlo za delo, sem si zadala celo vrsto obveznosti, ki so se zdele nujne. Celo zlaganje kupov in kupov perila se mi je zdelo bolj pomembno kot narediti nekaj zase.

A Francozi niso leni. Tudi oni trdo delajo. Tudi Francozije pogosto ostanejo dlje časa v pisarni, a ko pridejo domov, si pripravijo dobro večerjo in za mizo dolgo časa uživajo v družbi prijateljev. Ko sem videla, kako lahko prosti čas zapolnimo s prijetnimi stvarmi, sem pričela organizirati piknike z drugimi sestrami v času kosila. Sčasoma mi je postalo bolj jasno, česa nisem pripravljena več žrtvovati, da bi postorila več stvari.

Sedaj si pogosto vzamem čas, ko se preprosto usedem na kavč, vzamem knjigo v roke in si privoščim kozarec vina. Ali pa si tik pred spanjem pripravim penečo kopel. Ta je zame postala že rutina. Ti preprosti majhni užitki so trenutki, ki mi polepšajo življenje.

2. Sprejemanje hrane - ne izogibanje - je ključ do bolj vitke postave

Pred Parizom sem preizkusila vse diete, ki obstajajo. Bila sem obsedena z izgubo odvečnih kilogramov, a ne glede na to, koliko sem jih izgubila, so se vedno znova vrnili. Še več, ne glede na to, koliko kilogramov sem imela, sem bila nezadovoljna.

Francozi na hrano gledajo drugače. V nasprotju z Američani se dan Francozinje vrti okoli hrane. A ne v smislu, da je obsedena s tem, kako se bo hrani izognila, temveč kako bo v njej uživala. Veseli se nakupa živil v trgovini in priprave večerje za svojo družino in prijatelje. Ne nadzoruje, kaj bo jedla, ampak se preprosto upočasni in uživa v hrani.

Ko sem sprejela francoski pristop k hrani, sem končno izgubila odvečne kilograme. Izgubila sem kar 35 kilogramov. Uživanje v hrani je ena najboljših stvari, ki sem jih lahko storila za svojo vitko postavo.

Jutri se bom peljala do lokalnega ranča, kjer bom kupila ducat domačih jajc, sveže pečen domači kruh in si pripravila preprost, a okusen zajtrk. Uživala bom v sveži zelenjavi, ki jo bom kupila na tržnici z lokalnimi pridelovalci in v izvrstni topli čokoladi.

3. Sprejela sem svoje življenje, kot je

Želela sem biti bolj srečna, zato je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem prišla domov, da sem spremenila svojo perspektivo okoli službe in svoja prepričanja glede nje. Včasih sem vedno mislila, da nimam dovolj časa, da ne delam dovolj trdo, da nimam dovolj denarja.

Prenehala sem čakati na srečo, ki bi prišla, ko bi dobila novo službo, izgubila odvečne kilograme ali imela določeno količino denarja na bančnem računu. Namesto tega sem pričela vaditi nove ideje, ki sem jih dobila. Prepričanje, kot je, da sem natanko tu, kjer moram biti, da so bolj pomembni občutki kot cilj, je tisto, kar me sedaj vodi. Tudi da imam dovolj denarja, ki ga potrebujem, da imam lahko srečo in mir v življenju.

Ženske, ki so videle spremembo v meni, so me pričele spraševati za nasvete. Sčasoma sem opustila svojo varno službo medicinske sestre in pričela drugim pomagati, kako živeti bolj kakovostno življenje. Sedaj imam svoje uspešno podjetje, ki pomaga na tisoče ženskam v svoje življenje vnesti več elegance, stila in užitka.

Moje življenje izgleda popolnoma drugače in tudi počutim se tako. Povsem drugače kot pred desetimi leti, ko sem bila dekle, ki je prvič pristalo v Parizu. Vem, da si sedaj mislite: ''Ok, to je super, ampak ne morem preprosto kar skočiti na letalo in oditi v Pariz.'' Seveda se tudi moja zgodba ni pričela tako. A pričela se je z enostavnim vprašanjem: Kdo želim biti v prihodnosti?

Ko sem pričela dobivati odgovore na to vprašanje, se je kakovost mojega življenja izboljšala. In še več, pričela sem se spreminjati kot ženska.