"Lahko je zelo boleča reč. Veliko pogosteje se pojavi med hitrejšim tekom," razlaga tekaški trener Urban Praprotnik. Pogosteje zbada na desni strani trebuha, nekako pod rebri. Toda zakaj se pojavi?

Po besedah Praprotnika je okoliščin, ki lahko vodijo do te bolečine, več:

- prepozno hranjenje pred tekom,

- prekratko in površno ogrevanje za hitrejši tek,

- manj učinkovito, pretežno prsno dihanje med hitrejšim tekom,

- slabša telesna pripravljenost glede na tempo teka,

- šibkost trebušnega mišičevja,

- manj stabilna drža telesa med tekom,

- mrzlo vreme.

Še en dodaten razlog bi lahko po besedah trenerja bilo tudi psihično stanje. To lahko namreč vpliva na dihanje. Zaradi strahu lahko to postane plitkejše. Posledica pa je lahko bolečina. "Več kot je prisotnih okoliščin, večja je možnost, da nas bo začelo zbadati pod rebri. To nas običajno prisili, da zmanjšamo hitrost teka."

Preberite si več o napakah, ki lahko vodijo v tekaške poškodbe.

Poskušajmo bodec preprečiti

Poskrbite, da ne bo prišlo do prej naštetih okoliščin. "Vsaj dve uri pred tekom ne jejmo večjega obroka. Vzemimo si dovolj časa in se primerno postopoma ogrejmo. Sem sodi tudi, da hitrost teka postopoma dvignemo. Seveda pa tudi izbirajmo tempo, ki je našim zmožnostim primeren," našteva Urban Praprotnik. "Poleg tega utrjujmo mišice jedra in se navadimo teči s čvrsto držo telesa. To je preventiva."

Kaj pa, ko bodec vseeno zagrabi? Ali odnehati?

S to tegobo se lahko spoprimemo na dva načina, odgovarja trener. "Borbeno ali popustljivo. Če bomo spustili tempo teka, bo tudi bodec popustil. Včasih je treba tudi hoditi, da popusti. Borben način je zahtevnejši. Če tempa teka ne želimo spustiti, moramo vso pozornost usmeriti v globoko trebušno izdihovanje in vdihovanje. S tem se nam trebušna prepona in tudi druge mišice v trebušnem predelu izdatneje raztezajo in krčijo. Tako jih dobro razgibamo in če se je bodec pojavil, ker so se preveč zakrčile, lahko tudi tako popusti."

Sam je že večkrat uporabil prav slednji nasvet. "Ko sem na primer želel mali maraton preteči čim hitreje, si nisem mogel privoščiti popuščanja tempa. Zato sem pri tem vztrajal, a sem zelo poglobil oziroma poudaril trebušno dihanje. Bodec je običajno pošel po eni do treh minutah takšnega dihanja. Toda sedaj pri večjem tempu niti ne čakam, da bi me bodec zagrabil. Raje že prej začnem dihati s poudarjenim izdihom, ko gre trebuh noter, ter s sproščenim vdihom, ko se trebuh rahlo izboči."

Dobro je, da takšno dihanje preide kar v navado, kot tudi to, da dve uri pred tekom ne jemo nič večjega. Prav tako ne pretiravajmo s tempom. Pravilno ocenimo svoje zmožnosti in okoliščine.