Nove raziskave so morda našle potencialno razlago za nekatere od teh prednosti: ljudje, ki živijo na območjih, obdanih z naravo, imajo običajno nižjo biološko starost.

''Ta študija je bila poskus količinske opredelitve koristnih vplivov zelenih površin na celični ravni in obsega, v katerem lahko zelene površine pomagajo pri izravnavi okoljske škode,'' pravi socialni ekolog Aaron Hipp z državne univerze Severne Karoline.

Ob pregledu 7.827 ljudi in njihovih domačih okolij so raziskovalci ugotovili, da imajo tisti, ki živijo na območjih z več parki, vrtovi, drevesi in drugo vegetacijo, daljše telomere – regijo v zaporedju DNK, ki je povezana z dolgoživostjo.

''To je veljalo ne glede na raso, ekonomski status, ali so bili pivci ali kadilci,'' pojasnjuje Hipp.

Telomeri so ponavljajoči se odseki DNK, ki jih najdemo na koncih vsakega od naših 46 kromosomov in preprečujejo, da bi se genetska molekula razpletla, kot se plastični konci vezalk. 

Vsakič, ko se celica deli, se telomeri v njih krajšajo, dokler celica ne more več deliti svojega genetskega materiala in njena celična linija odmre.

'''Zaradi tega so telomeri pomembni označevalci biološke starosti ali tega, kako obrabljene so naše celice,'' pojasnjuje geoprostorski analitik Univerze v Edinburghu Scott Ogletree. ''Vemo, da lahko številne spremenljivke, kot je stres, vplivajo na to, kako hitro se obrabijo naše telomere.''

Znano je, da zelene površine na številne načine blažijo stres. Rastline nas ščitijo in izolirajo pred okoljem ter ohranjajo našo okolico do nekaj stopinj hladnejšo med vročinskimi valovi. Zmanjšujejo onesnaženost zraka in hrup.

Zelene površine spodbujajo telesno dejavnost in socialne interakcije ter so povezane z manjšim tveganjem kriminala. Hkrati pa smo se učili, kako resnično so naši um in telo odvisni od naravnega sveta, postali smo bolj ločeni od njega kot kdaj koli prej, tako v zaznavanju kot tudi v naši fizični realnosti.

Ta nepovezanost je verjetno prispevala k propadanju naravnega sveta okoli nas (šesto množično izumrtje), saj smo izgubili zavedanje o tem, kakšen bi moral biti svet okoli nas – stanje, povezano s pojavom sindroma premikanja izhodišča.

Čeprav lahko ta pojav kratkoročno nudi nekaj psihološke zaščite, je tudi nevaren za naše prihodnje zdravje in študije, kot je ta, zdaj dokazujejo takojšnje učinke, ki jih ima ločitev od narave tudi na naše zdravje.

''Glede na povprečno stopnjo izčrpanosti v vzorcu bi zelena površina lahko zmanjšala človekovo biološko starost za 2,2 do 2,6 leta,'' so izračunali Ogletree in sodelavci.

Seveda močne koristi narave delujejo le do določene mere. Ko je ekipa upoštevala dejavnike tveganja, kot je onesnaženost zraka, so pozitivni učinki zelenih površin izginili.

Njihova študija je tudi poudarila vpliv rasnih neenakosti na omejevanje dostopa ljudi do zelenih površin. Nehispanski belci v študiji so živeli na najbolj zelenih območjih, ki so imela na splošno nižjo rasno/etnično raznolikost.

Še več, vplivi niso tako jasni, če upoštevamo samo ženske, kar kaže na to, da dodatna tveganja za bolezni ali dodatni socialni stres morda igrajo večjo vlogo pri dolžini njihovih telomer.

Raziskovalci sumijo, da lahko stres, ki ga prispevajo ti drugi dejavniki, preseže koristi, ki jih prispevajo zelene površine.

 ''Zelena površina je izjemno dragocena za skupnost, vendar ni dovolj za samostojno premagovanje sistemskega rasizma in učinkov ekonomske segregacije ter izzivov okoljske pravičnosti,'' pravi Hipp.

''Ta študija poganja zamisel, da je ustvarjanje zelenih površin v skupnosti pomembno, vendar je za nas enako ključno, ali bolj ključno, obravnavati okoljsko škodo, zlasti tisto, ki je povezana s sistemskim rasizmom.''

 Ta raziskava je bila objavljena v Science of the Total Environment.

Vir: sciencealert