Raziskavo so opravili na ugledni medicinski fakulteti Johns Hopkins v ameriški državi Maryland. Sodelovalo je več kot 6.500 udeležencev, ki so bili stari 70 let ali več. Med leti 1991 in 2009 so opravili obremenilni test – na tekaški stezi so morali hoditi čim hitreje in po svojih najboljših močeh; testiranje se je zaustavilo, ko so bili pri koncu z močmi. Nato so jih spremljali 10 let. 39 odstotkov jih je v tem času preminilo.

Toda tisti, ki so imeli boljše fizične sposobnosti, ker so se več gibali, so imeli večje možnosti, da so bili živi. Tisti, ki so pokazali na obremenilnem testu najboljše fizične sposobnosti, so imeli v primerjavi s tistimi, ki so pokazali najslabše, dvakrat večjo možnost, da so živi.

Ameriško združenje za kardiologijo je o tej raziskavi na svoji spletni strani zapisalo, da so raziskovalci, ko so rezultate predstavili na njihovi konferenci, poudarili, da je ta statistika veljala, četudi so imeli udeleženci dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja. Če so se več gibali, so imeli kljub tem dejavnikom večjo možnost, da so bili po desetih letih živi. Izkazalo se je, da je gibanje res ena najpomembnejših navad, ki bi jih bilo dobro privzeti, če želimo čim daljše življenje.

Glede na prisotnost dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja so bili udeleženci razdeljeni v več skupin. V eni so bili tisti, ki niso imeli nobenega dejavnika tveganja, v drugi tisti, ki so imeli enega, v tretji tisti, ki so imeli dva, v četrti tisti, ki so imeli tri ali več. Dejavniki tveganja so kajenje, povišan krvni tlak ali holesterol, sladkorna bolezen, zgodovina bolezni srca v družini …

Zanimivo je, da so imeli tisti, ki niso imeli nobenega dejavnika tveganja, če niso telovadili, po desetih letih isto možnost za smrt kot tisti, ki so imeli tri ali več dejavnikov. Glede na to bi lahko celo rekli, da je telovadba najpomembnejša navada, ki jo moramo privzeti, če želimo daljše življenje.

Na strani Ameriškega združenja za kardiologijo še citirajo vodjo študije dr. Seamusa Whealtona, profesorja na medicinski fakulteti Johns Hopkins. Povedal je, da njihovi zaključki kažejo, kako pomemben pokazatelj človekovega zdravja in tveganja za zgodnejšo smrt je fizična sposobnost človeka oziroma to, koliko se giba. Meni, da bi zdravniki morali začeti svoje paciente spraševati, koliko se gibajo, ter z njimi preventivno delati takšne obremenilne teste, kot so jih naredili v njegovi študiji. To po njegovih besedah ni drag način, kako lahko zdravniki preverijo tveganje pacientov ter jim nato po potrebi svetujejo preventivo.

Marsikdo je tudi aktiven, ko je mlajši, in se z leti poleni. Ta študija kaže, da moramo ostati aktivni celo življenje. Človekovo telo je narejeno za gibanje.

Kar nekaj študij je v zadnjem času pokazalo še nekaj – da ni dovolj, da se trikrat tedensko gibamo za eno uro, če smo sicer večino časa neaktivni. Škoduje nam tudi dolgotrajno sedenje. Ves čas bi morali sedenje prekinjati z gibanjem, četudi le za nekaj minut. Če imamo službo, v kateri moramo sedeti, vsaj enkrat na uro vstanimo in se za kratek čas sprehodimo. Lahko odidemo do stranišča, lahko opravimo telefonski klic na mobilnem telefonu in se medtem sprehajamo, lahko odidemo do sodelavca v drugi pisarni, ki mu moramo nekaj sporočiti. Za zdravje moramo imeti aktiven življenjski slog.