Odkar ste del šova Zvezde plešejo, je vaš urnik precej naporen. Kako se soočate s tem?

Trenutno se mi zdi, da živim na avtopilotu. Osredotočena sem samo na ples, posel in materinstvo. Za kaj drugega nimam časa. Sem prva, ki bi pametovala, da si mora človek vzeti tudi čas zase, ampak trenutno sem v obdobju, ko je v 24 urah to nemogoče. Zdi se mi, da sem se dejansko dala na avtopilot. Iz dneva v dan delam to, kar moram, in čakam, da se stvari spremenijo (smeh).

Ste torej že pomislili, za kaj si boste vzeli čas, ko bo šova konec?

Nabira se mi ogromno dela, kar me še dodatno bremeni. Ampak vem pa, da bo prva stvar, ki jo bom naredila po šovu, da bom šla na dopust z družino. Sem že povedala, da bom samo izbrala kakšen last minute čez tri dni in se bomo spakirali in šli. Takšen all-inclusive, da ne bom delala nič drugega, kot bila mama in žena. Ko pridem nazaj, pa me torej čaka veliko delovnih obveznosti, ki jih sedaj ne morem opraviti. Tudi ponudbe za koncerte bom morala začeti sprejemati, saj trenutno nimam časa sprejeti nobene.

V svojem blogu ste zapisali, da ste se pred vstopom v šov pogovorili z možem, kako se boste temu prilagodili kot družina.

Jaz sem načeloma človek, ki misli, da vse stvari na tem svetu zmore sam. Ampak tokrat sem morala priznati, da brez pomoči ne bom zvozila. Tako da sva z možem na samem začetku, še preden sem sprejela povabilo v šov, naredila načrt. Za mlajšo hčer, dokler se eden od naju ne vrne domov, skrbi varuška, ki kdaj tudi skuha kosilo. Starejša hči je v vrtcu. Na pomoč je priskočila mama, ki sicer živi 30 kilometrov stran, a včasih celo vzame perilo, ga zlika in pripelje nazaj. Predvsem gospodinjska opravila so bolj prevzeli drugi. Tudi mož. Prej nikoli v življenju ni pral, sedaj si je začel prati, saj je enostavno videl, da bo drugače v istih stvareh hodil do nadaljnjega (smeh).

Preberite si še: Izpoved Rebeke Dremelj: 'Najprej pač pomisliš na smrt!'

V blogu velikokrat delite, kaj ste se naučili skozi življenje. Ste se mogoče naučili tudi bolje spopadati s stresom?

Jaz sem pravzaprav take vrste človek, da zelo dobro delujem v stresni situaciji. Vedno se znam pravilno odzvati. Toda ko se ta situacija konča, kapituliram. Tako da sem se naučila, da si moram po takšnih obdobjih vzeti malo časa zase, predvsem pa si rada takrat vzamem čas, da res vse lepo uredim za nazaj. Rada sem namreč v vseh stvareh 100-odstotna. In sedaj recimo vem, da nisem pri nobeni in to me obremenjuje. Tudi pri plesu nisem 100-odstotna, ker sem pogosto z mislimi drugje. Tako da mi bo dalo velik občutek zadoščenja, če bom najprej, ko se to naporno obdobje konča, naredila nekaj 100-odstotno za svojo družino, potem pa tudi 100-odstotno uredila vse poslovne zadeve za nazaj.

Kako pomembno pa vam je skrbeti zase, za svoje zdravje?

To je zame po izkušnji bolezni absolutno na prvem mestu. Po bolezni sem svoj življenjski slog zelo spremenila. Ampak kolikor se grozno sliši – pogosto začne človek pozabljati na to, kar se mu je zgodilo, tok življenja ga spet potegne tja, kjer je že bil. Vendar pa sem se res naučila sprejemati pomoč. In naučila sem se vzeti čas zase. Prej tega nikoli nisem znala. In spremenila sem tudi prehrambene navade, čeprav sedaj v času šova to spet ni nekaj, s čimer bi se lahko pohvalila (smeh).

Marsikdo se boji vreči v nekaj, če misli, da tega ne bo zmogel narediti popolno in najboljše. Takšen je nekako diktat družbe, po mojem mnenju brezsmiselno. Zato mi je bilo všeč, ko sem v vašem blogu prebrala, da ste izziv sprejeli, čeprav ste vedeli, da niste profesionalna plesalka.

Če pa bi na to gledala kot na tekmovanje, bi verjetno res znorela, ker bi bila preobremenjena s svojimi napakami. Ampak jaz na to gledam kot na svojo službo in hvala bogu imam ta privilegij, da v njej uživam. Je pa ta šov zame res velik izziv. Po eni strani tudi zaradi mojega trenutnega načina življenja, saj se, ko se vrnem domov s treninga, ne morem samo uleči na kavč, čakajo me še druge obveznosti. Zdi se mi, da iz tedna v teden premagujem samo sebe in v sredo (ko se pogovarjava op. n.) bi res najraje kdaj koga kam poslala, ampak – kolikor se klišejsko sliši – vsako nedeljo, ko se konča, sem zelo ponosna nase. Zdi se mi dobro, da si človek vsake toliko postavi kakšen izziv. Mislim tudi, da se bom v tem šovu veliko naučila o sebi. Spoznala sem neke stvari o sebi, ki jih ne bi verjela, če bi mi jih prej samo nekdo povedal.

Dober zgled dajete tudi pri grajenju pozitivne samopodobe. Denimo po nosečnosti ste se pokazali v kopalkah in rekli, zakaj si ne bi človek nadel kopalk tudi, če ima malo več kilogramov.

Jaz sem medijska osebnost in to pomeni, da obstajajo ljudje, ki me ne marajo, ampak hkrati pa obstaja tudi velik krog ljudi, ki me imajo radi in me spoštujejo. Pomembno mi je, da sem jim lahko dober zgled. Trudim se širiti pozitivno energijo in tudi vlivati ljudem neko samozavest. Ker smo preveč obremenjeni z idealno podobo in idealnim življenjem, z nekimi ideali, ki ne obstajajo. Še posebno, odkar smo doživeli ta silni vzpon družabnih omrežij, ki so za nas javne osebnosti sicer koristna, ampak znajo pa tudi škoditi. Pomembno se mi zdi sporočati, da smo ženske lepe ne glede na celulit in podobno. Ampak hkrati lahko priznam, da imam tudi jaz kdaj s tem težave. Sploh sedaj, ko se moram cele dneve gledati v ogledalo! Iskreno mi to sploh ni všeč, ker človek si ne more pomagati, da ne bi videl še tistega, kar prej sploh ni pomislil, da bi bilo lahko narobe. Toda mislim, da je treba pogledati na svoje življenje z mislimi, kaj vse si dejansko naredil, koga vse imaš, da imaš super otroke, da imaš v redu moža, kako dobro pravzaprav pelješ to življenje dan za dnem ... Če nase pogledaš s takšnimi očmi, te tudi celulit ali guba ali mozolj, ne morejo vreči s tira. Tako skušam živeti in taka sporočila se trudim širiti naprej.