Že študentje v antični Grčiji so na izpit prinesli šopek rožmarina. Da ta pomaga izboljšati spomin, je torej verovanje, ki se je pojavilo že zelo dolgo nazaj in se tudi obdržalo. Tudi William Shakespeare ga je, ko je na začetku 17. stoletja napisal Hamleta, v usta položil Ofeliji.

Dr. Mark Moss z univerze Northumbria je skupaj s sodelavci to ljudsko modrost preveril s 40 učenci, ki so bili stari 10 in 11 let. Vrsto testov, ki preizkušajo spomin, so opravili v prostoru, ki je imel vonj rožmarina, ter v tistem, ki tega ni imel. Učenci niso vedeli, v kakšni študiji sodelujejo. Oziroma niso vedeli nič o tem, da je ta povezana z vonjem.

Študija je pokazala, da so imeli učenci  za 5 do 7 odstotkov boljše rezultate v prostoru z vonjem rožmarina. Je pa zanimivo, da nekateri na vonj sploh niso bili občutljivi. Pri njih ni bilo nobene spremembe.

Dr. Moss pravi, da je človeški čut za vonj izjemno občutljiv. Pošlje sporočila v možgane, in to povzroči reakcijo. V možganih so živčni prenašalci, ki so povezani s spominom, in dr. Moss meni, da lahko vonj vpliva nanje. S tem, kar vonjamo, očitno lahko vplivamo na možgane. Je pa to nekaj, kar je treba še raziskovati.