Kot so zapisali na 24ur.com, naj bi problem bil že pri osnovnih podatkih. ''Ne vemo, katerim karcinogenom so delavci izpostavljeni, niti kdo so ti delavci''. Med najpogostejše nevarnosti sodijo azbest, kremenčev prah, industrijska topila, lesni prah in tudi UV-sevanje. Poklicni rak se razvija počasi, pogosto brez opozorilnih znakov, posledice pa se pokažejo šele desetletja kasneje.
Dodič Fikfakova je v oddaji poudarila, da ima delavec po zakonu pravico vedeti, čemu je izpostavljen. A odgovornost za to je po trenutni zakonodaji povsem jasna: ''Edini, ki nosi odgovornost, je delodajalec.'' Varnostni inženirji ter zdravniki medicine dela zanjo formalno ne odgovarjajo. Po njenem mnenju je to sistemska napaka, saj delodajalec pogosto nima strokovnega znanja o vseh rakotvornih snoveh v delovnem okolju. Zato bi bilo nujno, da se obveznost obveščanja prenese na strokovnjake, ki tveganja dejansko poznajo.
Zakaj številke niso natančne?
Čeprav izračuni kažejo na 200–400 primerov poklicnega raka letno, v praksi teh primerov skoraj ne prepoznamo. Dodič Fikfakova je povedala, da v Sloveniji ni verificiranih niti deset primerov, čeprav bi jih glede na industrijo pričakovali bistveno več.
Razlogi so jasni:
- ni podatkov o izpostavljenosti delavcev,
- ni evidence, kdo dela na tveganih delovnih mestih,
- ni sistematičnega spremljanja.
Kateri poklici so najbolj ogroženi?
Največje tveganje imajo panoge, kjer so prisotni:
- azbest in azbestni materiali,
- lesni prah,
- kremenčev prah,
- industrijska topila,
- UV-sevanje (zlasti pri delu na prostem).
Kot je poudarila sogovornica, je ključna dobra ocena tveganja, ustrezna zaščitna oprema, redno obveščanje delavcev in strokovni nadzor. Delavci imajo pravico vedeti, čemu so izpostavljeni, in pravico do zaščite. Več pa v videu:
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV