Skupaj se te poti imenujejo črevesno-možganska os. Ta kompleksen komunikacijski sistem zagotavlja homeostazo prebavnega trakta in vpliva na motivacijo za procesiranje višjih kognitivnih funkcij.

Kaj je črevesno-možganska os?

Dostop črevesje–možgani vključuje centralni živčni sistem, avtonomni živčni sistem, črevesni živčni sistem in os hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza ter signalizacijo, ki jo posredujejo črevesni peptidi. Vloga je integrirati funkcionalno aktivnost v črevesju in povezati čustvene in kognitivne centre v možganih s perifernimi funkcijami črevesja, skupaj z njihovimi mehanizmi. Ti vključujejo sitost, apetit, imunsko aktivacijo, črevesno prepustnost, enteroendokrino signalizacijo in črevesne reflekse.

Bolezni prebavil so skupina motenj, ki prizadenejo prebavni trakt, kar vpliva na fiziološko delovanje v zvezi z absorpcijo in prebavo hrane ter pomembno vpliva na bolnikovo kakovost življenja, povezano z zdravjem. V primerih sindroma razdražljivega črevesa ni jasne patogeneze. Najpogostejša gastrointestinalna motnja je sindrom razdražljivega črevesja, ki prizadene predvsem spodnji del prebavil.

Razširjenost sindroma razdražljivega črevesa je zelo različna. Vendar pa je ocenjeno, da je skupna globalna razširjenost 11,2 %, pri čemer je razširjenost večja pri ženskah kot pri moških. Ker je za sindrom razdražljivega črevesja značilno kronično nelagodje v trebuhu in bolečina s povezanimi spremembami konsistence in praznjenja blata, lahko dramatično zmanjša z zdravjem povezano kakovost življenja bolnika.

Psihiatrična komorbidnost je povečana pri bolnikih z gastrointestinalnimi motnjami, kar kaže na skupne ali medsebojne mehanizme bolezni, ki se pripisujejo komunikaciji med gastrointestinalnim sistemom in možgani prek črevesno-možganske osi. Pri tem naj bi imela bistveno vlogo različna stanja črevesnega mikrobioma. Poleg tega so študije pokazale vlogo vagusnega živca, ki je posrednik med črevesjem in možgani.

Os mikrobiota–črevesje–možgani in nevropsihiatrične motnje

Ljudje hranimo edinstveno skupnost mikrobiote, ki se spreminja v sestavi in številčnosti zaradi več dejavnikov, ki vključujejo vadbo, prehrano, zdravje, stres, starost, uporabo zdravil in druge. Os mikrobiota–črevesje–možgani je dinamičen medsebojni odnos gastrointestinalne mikrobiote, tkiv, žlez, organov, imunskih celic, avtonomnega živčnega sistema in možganov. 

Ti skupaj komunicirajo prek večsmernega signaliziranja prek anatomsko in fiziološko različnih sistemov. Na primer, pregled je izpostavil alternativno pot iz črevesja, ki deluje prek vagusnega živca skupaj z mehanizmi dvosmerne komunikacije med črevesjem in možgani za razvoj depresije.

Ta študija je poudarila, da lahko dolgotrajne motnje v tem homeostatskem okolju, ki ga spodbuja os mikrobiota–črevesje–možgani, prispevajo k napredovanju več motenj kot posledica sprememb v več fizioloških procesih, vključno z aktivacijo osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza, imunskim delovanje in s tem povezani vnetni odziv ter nevrotransmiterski sistemi.

V homeostatskih pogojih so za preživetje potrebni usklajeni fiziološki odzivi, ki jih ponazarja imunski ali stresni odziv. Vendar pa lahko disfunkcionalni odziv povzroči neželene učinke, ki povzročijo več motenj centralnega živčnega sistema.

Dodatna študija je odkrila visoko stopnjo korelacije med simptomi, povezanimi s stresom, kot sta anksioznost in sindrom razdražljivega črevesja, kar je zagotovilo osnovo za vpletenost vagusnega živca.

To so potrdile dodatne študije, ki so pokazale, da nenadzorovana simpatična in slaba kontrola vagusa povzroči interakcije z mikrobiomom in imunskim sistemom, zaradi česar so posamezniki nagnjeni k psihiatričnim in gastrointestinalnim boleznim.

Pojavnost psihiatričnih bolezni in gastrointestinalnih motenj

Ugotovljeno je, da približno 60 % tistih, ki trpijo zaradi gastrointestinalnih motenj, trpi za eno od več psihiatričnih motenj. Med njimi sta najpogostejši spremljajoči bolezni depresija in anksioznost.

Obstaja povezava med obema, saj potrpežljivost, ki kaže visoko stopnjo depresije in anksioznosti, predstavlja dvojno tveganje za razvoj sindroma razdražljivega črevesja. Poleg tega bolniki z veliko depresivno motnjo pogosteje izpolnjujejo merila za sindrom razdražljivega črevesa kot zdravi posamezniki.

Med psihiatričnimi motnjami je anksioznost najmočneje vpletena v breme gastrointestinalnih simptomov; sindrom razdražljivega črevesja je močno povezan s tistimi, ki imajo panično motnjo in generalizirano anksiozno motnjo.

Menijo, da je trpljenje zaradi visoke stopnje anksioznosti neodvisen napovedovalec razvoja gastrointestinalnih motenj; vendar je ista študija, ki je zaključila to ugotovitev, pokazala tudi višje stopnje depresije in anksioznosti pri spremljanju pri bolnikih z gastrointestinalnimi motnjami na začetku, kar zagotavlja dodatne dokaze o dvosmerni disfunkciji črevesja in možganov.

Variabilnost korelacije med duševnim zdravjem in gastrointestinalnimi motnjami

Glede na anksioznost pa so bili ugotovljeni nasprotni rezultati za podtipa sindroma razdražljivega črevesja in depresije. Meta-analiza je poročala, da so bolniki, ki so trpeli za sindromom razdražljivega črevesja, ki sta ga prevladovala driska, in zaprtje, pokazali višje stopnje anksioznosti. Kljub temu se zdi, da imajo bolniki s sindromom razdražljivega črevesja, ki prevladuje zaradi driske, samo povečano stopnjo depresije.

Dokazana so bila nadaljnja protislovja teh ugotovitev; vendar je nedavna metaanaliza pokazala, da sta bili tako depresija kot anksioznost povečani pri vseh podtipih sindroma razdražljivega črevesa v primerjavi z zdravimi kontrolnimi osebami – pri čemer je bila najvišja stopnja depresije dokazana pri tistih s sindromom razdražljivega črevesja, ki prevladuje zaradi zaprtja.

Kljub obsežnim dokazom, ki dokazujejo visoko komorbidnost razpoloženja, zlasti anksioznih motenj in gastrointestinalnih motenj, so potrebne nadaljnje preiskave za določitev skupnih selektivnih dejavnikov, ki so osnova mehanizmov obeh teh motenj.

Vir: news-medical