Namen aditivov je podaljšati obstojnost, ohraniti okus in vonj ter olajšati proizvodnjo, transport in prodajo. So lahko naravnega ali sintetičnega izvora.

V preteklosti so se živila ohranjala z metodo soljenja ali dimljenja, kar pa je lahko povzročalo zastrupitve. Uporaba aditivov je omogočila, da so dandanes živila varna, okusna in privlačna skozi vse letne čase. Aditivi se delijo v različne funkcijske razrede, kot so barvila, konzervansi, antioksidanti, stabilizatorji itd.

Dodajanje aditivov je regulirano z zakoni in predpisi. Aditive smemo dodati živilu le, če je tehnološko upravičeno, ne ogroža zdravja in ne zavaja potrošnika. Odobreni aditivi so označeni z E številkami. Dodane snovi se navedejo med sestavinami na embalaži živila.

 Aditivi so varni, če so uporabljeni v predpisanih količinah. Nekateri aditivi so splošno priznani kot varni in jih ni omejeno dodajati v živila. Drugi imajo določene najvišje dovoljene vsebnosti, da ne bi škodovali zdravju. Te omejitve se določajo glede na kategorijo živila.

Potrošniki lahko uporabljajo aditive tudi sami pri pripravi hrane. Pomembno pa je upoštevati navodila na embalaži izdelkov.

Aditivi so torej snovi, ki se dodajajo živilom za izboljšanje njihove varnosti in kakovosti ter olajšanje proizvodnje, vendar le v predpisanih količinah in pod strogo regulacijo.

GLAVNI FUNKCIJSKI RAZREDI ADITIVOV:

Barvila –  barvila se uporabljajo v živilih, ko naravne barve ne prenesejo proizvodnih procesov ali kadar je cilj poudariti privlačnost živil. Identificirajo se z oznako "barvilo", sledi jim ime barvila ali E-številka v območju od 100 do 180.

Sladila – sladila se uporabljajo za povečanje sladkosti živil. Imajo zelo nizko energijsko vrednost v primerjavi s sladkorjem, saj so večinoma neprebavljiva. Sladila so razdeljena v dve skupini: tista z enako sladkostjo kot saharoza (običajen sladkor) ter tista, ki so slajša od nje – intenzivna sladila. Označena so z oznako "sladilo," za katero sledi ime sladila ali črka E z zaporednimi številkami od 950 do 969, razen za sorbitol (E420) in maltitol (E421).

Konzervansi – konzervansi so spojine, ki na različne načine podaljšujejo obstojnost in rok trajanja živil, saj zavirajo rast mikroorganizmov, s tem pa preprečujejo poslabšanje živil. To vključuje vse neželene spremembe v živilih, ki jih povzročajo bakterije, kvasovke in glive in zaradi katerih živilo ni več primerno za uživanje. Prepoznati jih je mogoče po oznaki "konzervans," za katero sledi ime konzervansa ali črka E z zaporednimi številkami od 200 do 285 ali E1105.

Antioksidanti –  antioksidanti so snovi, ki imajo sposobnost zaviranja ali povečanja odpornosti na oksidacijske procese. Ti aditivi prinašajo več prednosti tako živilom kot potrošnikom:

Podaljšujejo obstojnost živil z zaščito pred vplivom kisika.

Preprečujejo nastanek škodljivih snovi, kot so oksidirani produkti maščob, kar ohranja svežino maščobnih izdelkov.

Preprečujejo nastanek neprijetnih okusov in vonjev.

Ohranjajo okus in hranilno vrednost, še posebej esencialnih maščobnih kislin ter vitaminov, kot sta A in C.

Preprečujejo razbarvanje sadja in zelenjave.

Ti aditivi so označeni z oznako "antioksidant", za katero sledi ime aditiva ali črka E z zaporednimi številkami od 300 do 392 ali E586.

Stabilizatorji in emulgatorji – aditivi, ki imajo v živilski industriji veliko vlogo pri ohranjanju ali izboljšanju fizikalno-kemijskih lastnosti živil, so ključni za ohranjanje želene teksture in oblike živil, tudi kadar gre za kompleksne mešanice, kot je na primer majoneza s kombinacijo maščobe in vodnih komponent. To omogoča proizvodnjo in obstojnost številnih različnih vrst živil, vključno z omakami, predelanimi mesnimi izdelki, slaščicami, pekovskimi izdelki ter nizkoenergijskimi živili z zmanjšano vsebnostjo sladkorja in maščobe. Na embalaži so označeni z oznako "stabilizator" ali "emulgator", za katero sledi ime aditiva ali črka E z zaporednimi številkami od 400 do 495, E 322 ali E1103.

Ojačevalci arome – ojačevalci arome so snovi, ki povečajo ali poudarijo obstoječi okus ali vonj živila. Uporabljajo se predvsem za tista živila, ki v procesu proizvodnje izgubijo nekaj svoje naravne arome. Med najbolj znanimi je natrijev glutamat (označen kot E 621), ki se uporablja v mesnih in zelenjavnih jedeh, začimbah, začimbni mešanici ter tudi v sojini omaki. Ojačevalci arome so označeni z oznako "ojačevalec arome", za katero sledi ime aditiva ali črka E z zaporednimi številkami od 620 do 650. Vendar pa jedilne soli, začimbe in zelišča, ki prav tako pripomorejo k okusu in vonju živil, niso vključeni med aditive.

KAKO JE Z VARNOSTJO IN POSTOPKOM ODOBRITVE ADITIVOV?

V Evropski uniji imajo proizvajalci živil dovoljenje za uporabo samo tistih aditivov, ki so bili odobreni in za katere so natančno določeni načini in količine uporabe. Posebno, skrbno in strogo urejeno je uporaba aditivov v živilih, namenjenih dojenčkom in majhnim otrokom. V vsakem primeru pa uporaba posameznega aditiva ne sme predstavljati tveganja za zdravje potrošnikov. Čeprav je za nekatere aditive znano, da lahko povzročajo težave pri posameznikih s preobčutljivostjo, morajo biti takšni potrošniki pri izbiri živil še posebej pozorni.

Postopek odobritve novih aditivov za živila sledi predpisanim postopkom in standardom v okviru Codex Alimentarius. V Evropski uniji je dovoljena uporaba aditivov, ki jih je Evropska komisija odobrila na podlagi znanstvene ocene varnosti in učinkovitosti. Evropska agencija za varno hrano (EFSA) ima vlogo presoje varnosti aditivov v EU. Sledi protokolom za oceno tveganja in upošteva neodvisne znanstvene raziskave v zvezi s hrano in aditivi za živila. Na podlagi teh informacij EFSA poda znanstveno mnenje o varnosti določenega aditiva, na osnovi katerega se s primerno zakonodajo določijo najvišje dovoljene vsebnosti aditiva v živilih.

Vsak aditiv, ki je odobren, mora prestati ustrezne toksikološke študije, pogosto na živalih, da se določi odmerek brez opaženih škodljivih učinkov (NOAEL, "no-observed-adverse-effect level"). Ta podlaga služi za določitev sprejemljivega dnevnega vnosa (ADI, "acceptable daily intake") aditiva za ljudi, pri čemer se uporabi dodaten varnostni faktor (običajno 100). ADI vrednost je varnostno zagotovljena količina aditiva, ki se lahko zaužije dnevno skozi celotno življenje, ne da bi imela negativne učinke na zdravje. V primeru novih znanstvenih dokazov se lahko ADI vrednosti za aditive prilagodijo, zato se primernost uporabe aditivov občasno preverja s sistematičnimi pregledi novih znanstvenih podatkov.

Viri: Uredba (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila, European Food Information Council (EUFIC). Food Additives: Food Standards Agency (FSA). Current EU approved additives and their E Numbers 2016, Komisija za Evropsko farmakopejo, Formularium Slovenicum. Števila E. Formularium Slovenicum 30. 2011:497-514, Žontar TP, Peterman M. 2010. Aditivi v živilih. Ljubljana: Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave & Zveza potrošnikov Slovenije. Potrebni in nepotrebni aditivi. Ljubljana: Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave; 2003.