Da pomanjkanje hrane oziroma restrikcija kalorij vodi do globokih sprememb tako v človekovi fiziologiji kakor tudi v psihološkem in emocionalnem odzivu, je pokazal eden najznamenitejših nutricionistov 20. stoletja, dr. Ancel Keys, v študiji, ki jo je naslovil Biologija človeka pri stradanju. Ta študija je unikatna in predstavlja eno izmed najbolj kontroverznih študij na področju prehrane. Posegi in ukrepi v njej so bili namreč tako ostri, da današnji etični standardi ne dovoljujejo ponovitve takih eksperimentov – te je bilo dovoljeno izvajati le v prvi polovici 20. stoletja. 

Med drugo svetovno vojno je hrane primanjkovalo in od lakote je umrlo več milijonov ljudi, tako v Evropi in Aziji kakor tudi v ZDA. Leta 1944 je bil na mestu, kjer danes stoji nogometni stadion Univerze v Minnesoti, izveden eden izmed najbolj rigoroznih eksperimentalnih poskusov stradanja. Ameriška vlada je želela razumeti, kakšen vpliv ima podhranjenost na človeško telo, da bi razvila najučinkovitejše strategije za rehabilitacijo po vojni. Avtor študije je bil takrat eden izmed vodilnih nutricionistov v svetu, dr. Ancel Keys. 

Slednji je tistim, ki prebirajo literaturo o prehrani, zelo znano ime, najbolj pa je poznan zaradi t. i. Študije sedmih dežel, v kateri je preučeval povezavo med vnosom nasičenih maščob in incidenco srčno-žilnih bolezni. Keys je iskal 36 prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni za šest mesecev znižati dnevni vnos kalorij za polovico, nato pa jesti do meje »zdravega razuma«, da bi tako ugotovil vpliv restrikcije kalorij na fiziološke, psihološke in sociološke funkcije človeškega telesa. Izmed 400 kandidatov, ki so se služenju vojaškega roka izognili z uveljavljanjem »ugovora vesti«, je izbral 36 zdravim mladih moških, starih od 22 do 36 let. 

Testiranci so bili nastanjeni v sobah brez oken pod stadionom Univerze v Minnesoti, njihova prehrana pa je bila strogo nadzorovana. Eksperiment je bil zasnovan tako, da so testiranci prve tri mesece zaužili okoli 3200 kalorij na dan, tako da so ohranjali telesno težo, nato pa so jim za pol leta energijski vnos znižali na okoli 1500–1600 kalorij. Namen redukcije kalorij je bil izgubiti približno 25 % svoje začetne telesne teže, kar bi v absolutnih količinah pomenilo okoli 16 kilogramov. Zadnja faza eksperimenta je bila faza rehabilitacije, ki je trajala tri mesece. Testirancem so predpisali program zmerne fizične aktivnosti v obliki hoje v skupni količini 22 milj (35 km) na teden in program metalnih aktivnosti. Prehrana preizkušancev je bila podobna prehrani, ki so jo uživali vojaki na bojnem polju, in je bila precej enolična, poudarek pa je bil na zelju, krompirju, rženem kruhu in fižolu.

Restrikcija kalorij je prinesla številne spremembe v fizioloških parametrih, ne samo izgube telesne teže in telesne maščobe. Testiranci so izgubili tudi veliko mišične mase, hitrost bazalne presnove se je zmanjšala za polovico, srčni utrip se je močno upočasnil, začeli so jim izpadati lasje, pojavljati so se začeli utrujenost, omotičnost in edemi. Povečali sta se tudi občutljivost na mraz in toleranca za vročino. Simptome so si lajšali s pitjem vročih napitkov, pa tudi večjih količin vode. Nekateri so lakoto lažje »prenašali« z žvečenjem žvečilnih gumijev (to so jim kasneje omejili, saj so konzumirali tudi do 40 škatlic na dan), drugi pa s kajenjem cigaret. Krvna slika je pokazala, da so testiranci postali anemični in da je njihov imunski sistem močno oslabel. Nekaj tednov pred zaključkom eksperimenta so analize semenskih tekočin pokazale, da je močno padla tudi reproduktivna funkcija, saj se je gibljivost spermijev močno zmanjšala. 

Poleg vseh negativnih fizioloških sprememb pa so raziskovalci opazili tudi številne sociološke in psihološke razlike: testiranci so se začeli izolirati eden od drugega, izgubili so željo po medsebojnih stikih in spolno slo, njihove kognitivne funkcije pa so se zreducirale na misel o hrani, ki je postala prava obsesija. Hranjenje je postalo ritual, testiranci so skrbno opazovali drug drugega med hranjenjem in pri tem neizmerno uživali. Zbirati in prebirati so začeli različne kuharske knjige, hrano na krožniku so začeli »občudovati«, jo na različne načine zlagati na krožnik in jo uživati s posebnimi »rituali«. Pojavila so se nihanja v razpoloženju in razdraženost. Sredi obdobja stradanja je eden izmed testirancev ugriznil svojega sotrpina, nekateri so skušali celo pobegniti in jesti travo na vrtu. Zaradi stresa, ki ga je povzročil primanjkljaj hrane, so morali trije preizkušanci predčasno končali eksperiment. Toda najtežje je šele prišlo, in sicer v obdobju trimesečne restriktivne rehabilitacije, ko so prostovoljci postopoma začeli uživati večje, a še vedno omejene količine hrane. Shirane prostovoljce so razdelili v več skupin in testirali vpliv različne sestave makrohranil na okrevanje.

Ob koncu 24-tedenskega hipokaloričnega obdobja so se sicer Keysove napovedi uresničile – testiranci so v povprečju izgubili 24 % začetne telesne teže – vendar pa pričakovanega izboljšanja simptomov zaradi podhranjenosti ni bilo in znaki patologij so se samo okrepili. Testiranci so bili konstantno lačni, apatični, omotični in utrujeni, čeprav so jim raziskovalci dvignili kalorični vnos, mentalno stanje pa se jim je celo poslabšalo. V tretjem tednu rehabilitacije je eden izmed preizkušancev utrpel tako hudo omotičnost, da si je s sekiro odsekal tri prste med celjenjem drv, in 50 let po tem dogodku je v intervjuju povedal, da še vedno ne ve, ali je to bilo zares po nesreči ali pa je to naredil namerno, iz obupa.  

Zadnja faza eksperimenta je bilo 8-tedensko obdobje, ko so moški lahko jedli brez omejitev. V prvih nekaj tednih postrehabilitacijskega obdobja so v povprečju zaužili več kot 4400 kalorij, nekateri celo do 10 tisoč kilokalorij. Občutka sitosti in lakote sta se konstantno izmenjevala, lakote pa nikakor niso mogli potešiti. Nekateri so se tako prenajedali, da so pristali v bolnišnici zaradi prevelikih količin zaužite hrane in bolečin v trebuhu. »Volčja« lakota je trajala še dolgo po eksperimentu in trajalo je skoraj dve leti, da so preskušanci popolnoma fizično in psihično okrevali. V tem času so pridobili nazaj vso telesno težo, ki so jo izgubili, vendar se je znatno povečal delež telesne maščobe, predvsem okoli trebuha.

Ancels Keys je skupaj s sodelavci rezultate svojega dela na 1385 straneh objavil leta 1950, pet let po tem, ko se je končala druga svetovna vojna, zato njegovih opažanj v praksi na srečo ni bilo treba uporabiti. Še več, po tem obdobju večina sveta ni nikoli več utrpela lakote in danes se ubadamo z nasprotnim problemom, to je s preobiljem kalorij. Kljub temu pa predstavlja Keysovo delo prelomno študijo na področju prehrane in ostaja do današnjih dni izjemno pomembno za akademike in raziskovalce, predvsem tiste, ki se ukvarjajo s študijem motenj hranjenja. Te so veliko pogostejši pojav, kot si bralci morda predstavljate, predvsem v svetu vrhunskega športa in modne industrije. 

Pot do okrevanja pri takih bolezenskih stanjih je težka in dolgotrajna. Zahteva koordinirano in tesno sodelovanje med dietetikom, osebnim zdravnikom, zdravniki specialisti, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja, psihoterapevtom in tudi trenerji ter ožjimi družinskimi člani. Ker smo ljudje zelo adaptivna in odporna bitja, je fiziološke posledice podhranjenosti relativno enostavno pozdraviti, veliko težje pa je odpraviti posledice, ki jih odrekanje hrane pusti na človeški psihi in emocionalnem zdravju. 

Poleg tega doseganje prejšnje telesne teže še ne pomeni, da je rehabilitacija zaključena, saj telo najprej skuša pridobiti telesno maščobo, kar je obrambni mehanizem pred ponovnim pomanjkanjem energije. Normalizacija funkcije preostalih organov in pridobitev izgubljene mišične mase sta v tem procesu prav tako ključnega pomena, saj omogočata hitrejšo presnovo, boljšo inzulinsko senzitivnost in tudi biomehansko zaščito telesa, proces pa je veliko počasnejši kakor pridobitev telesne maščobe. Zato je treba dovolj zgodaj prepoznati morebitne znake, ki kažejo na težave, in ukrepati, preden vse skupaj postane zapleteno – podobno kot pri prekomerni telesni teži, ki je predhodnica debelosti. Seveda je v  vsakem primeru preventiva boljša kot kurativa in samo zdrav duh v zdravem telesu nam omogoča kvalitetno življenje. In samo zdrav športnik je lahko uspešen športnik!

Dr. Leon Bedrač, univerzitetni diplomirani kemik