Določene prehranske sestavine, prehranjevalni vzorci in splošna prehrana lahko imajo pozitiven ali negativen vpliv na hormonsko ravnovesje. Obstajajo dokazi, da različni načini prehranjevanja, vključno s postom in suficitom kilokalorij, ter uživanje živil z visoko glikemično obremenitvijo, lahko vplivajo na koncentracije različnih hormonov v krvnem obtoku.

Razumevanje potencialnih povezav med prehrano in hormoni, vključno z občutljivostjo na hormonske signale, predstavlja ključen vidik funkcionalnega pristopa medicine k motnjam hormonskega ravnovesja. 

Ko več hormonov deluje skupaj pri nihajočih koncentracijah v spreminjajočem se okolju, se oblikuje kompleksno omrežje medsebojnih povezav, kjer lahko številni dejavniki vplivajo na hormonsko ravnovesje.

Prehrana lahko na občutljivost tkiv ali celic na hormonske signale vpliva na različne načine, bodisi neposredno ali posredno ter na podlagi vzorcev prehranjevanja ali specifičnih hranil.

Neposredni prehranski vplivi na občutljivost hormonskih signalov

Prehranski vzorci in sestava lahko vplivajo na občutljivost tkiv do vsaj nekaterih hormonov. Raziskave so pokazale, da se izločanje kortizola poveča pri prehrani v zahodnjaškem vzorcu, ki vključuje večje količine rafiniranih ogljikovih hidratov in nasičenih maščob ter manjše količine vlaknin. 

Podobno naj bi sestava prehrane pozitivno vplivala na odzivnost beta celic trebušne slinavke, s čimer se izboljša občutljivost na inzulin. 

Leptin, peptidni hormon, ki ga izločajo v glavnem celice belega maščevja, je lahko prav tako podvržen vplivom različnih prehranskih dejavnikov. Sredozemska oz. mediteranska dieta, so pokazale zmanjšanje ravni leptina in izboljšanje njegove občutljivosti. 

Nasprotno pa povečane količine nasičenih maščobnih kislin lahko povzročijo odpornost na leptin zaradi prekomerne stimulacije leptinskega receptorja. Zmanjšana občutljivost tkiva na leptin pa lahko prispeva k debelosti in vzpostavi ciklični učinek "leptin-inducirane leptinske odpornosti".

Posreden vpliv prehrane na občutljivost hormonskih signalov

Fiziološko stanje bolnika, kot so sistemsko vnetje, količina visceralne maščobe, stopnja glukozne intolerance, lahko vpliva na občutljivost celic na hormonske signale. Prehrana lahko na posreden način vpliva na občutljivost hormonskih signalov in je odvisno fizioloških stanj.

Na primer, vnos presežka hranil, kot je visok delež maščob v prehrani, lahko povzroči povečanje mitohondrijskih reaktivnih kisikovih skupin (ROS). Kronično povečanje ROS lahko potencialno poslabša občutljivost na inzulin. Druga posredna pot vključuje vlogo prehranskih signalov, kot je leptin, pri uravnavanju ščitničnih hormonov. 

Prehranski vzorci lahko vplivajo na občutljivost in raven leptina, in vsi povezani padci leptinskih signalov lahko na koncu vplivajo na izločanje ščitničnih hormonov, čeprav natančna regulativna povezava še ni popolnoma razjasnjena.

Odkrivanje vzroka hormonskih neravnovesij ali disfunkcij je kompleksen proces, ki zahteva individualen pristop, saj se posamezniki razlikujejo po svojih kliničnih slikah. 

Razumevanje občutljivosti celic na hormonske signale in dejavnikov, ki vplivajo na moteno sprejemanje teh signalov, je ključno za nadaljnje ukrepanje. Pri tem je nujno upoštevati raznolikost posameznikov, saj se lahko odzivajo različno na enake pogoje. Ta prilagodljivost omogoča pristop, prilagojen specifičnim potrebam vsakega posameznika.

Poleg tega ima uravnotežna prehrana pomembno vlogo pri podpori zdravja in ohranjanju hormonskega ravnovesja. Prehranski vzorci lahko vplivajo na občutljivost celic na hormonske signale, zato je ključnega pomena upoštevati pomen uravnotežene prehrane.

Pri tem je v pomoč strokovnjak za prehrano (prehranski svetovalec, dietetik), ki lahko posameznikom svetuje pri oblikovanju prehranskih pristopov, prilagojenih njihovim posebnim potrebam.

Viri: PubMed, ScienceDirect, Google učenjak, The Institute for Functional medicine