Losos ali piščanec? Dilema 'pustega mesa', ki v resnici ni tako preprosta

Na prvi pogled se zdi odgovor jasen. Piščanec velja za klasično pusto meso, losos pa za mastno ribo. A prav tu se začne težava. Ta delitev je prehransko površna in v praksi pogosto napačna. Če primerjamo zgolj kalorije, piščanec res zmaga. Če pa pogledamo širšo sliko, kakovost maščob, vpliv na srce, vnetje in presnovo, se razmerje hitro zaplete. Zato vprašanje ni, katero meso je 'boljše', temveč za koga, kdaj in zakaj.

Piščančje meso, zlasti piščančje prsi brez kože, vsebuje visoko koncentracijo beljakovin in zelo malo maščob. Po podatkih, ki jih navaja Harvard Health Publishing, gre za enega najbolj koncentriranih virov beljakovin glede na energijsko vrednost. Prav zato je piščanec pogosta izbira pri dietah za izgubo telesne mase in v športni prehrani.

Losos ima drugačen profil. Beljakovin je nekoliko manj, energijska vrednost je višja, a razlog ni slab. Večina kalorij prihaja iz maščob, predvsem omega-3 maščobnih kislin.Cleveland Clinic poudarja, da gre za biološko aktivne maščobe, ki dokazano vplivajo na zmanjševanje vnetja in izboljšanje lipidnega profila v krvi.

Če torej pusto meso razumemo izključno kot 'malo kalorij', je piščanec v prednosti. Če pa pusto razumemo kot 'metabolno koristno', losos resno konkurira.

Ena največjih prehranskih zmot je strah pred maščobami. Losos jih vsebuje veliko, a ne katerekoli. Kot pojasnjuje dr. Dariush Mozaffarian, kardiolog in profesor na Harvardu, ki ga pogosto citira Health, so omega-3 maščobe povezane z manjšim tveganjem za srčno-žilne bolezni, možgansko kap in celo depresijo.

WebMD dodatno navaja, da redno uživanje mastnih rib, kot je losos, izboljšuje delovanje endotelija in zmanjšuje trigliceride v krvi. To ni zanemarljivo, še posebej pri ljudeh s sedečim življenjskim slogom ali povečanim kardiovaskularnim tveganjem. Piščanec je po drugi strani skoraj brez maščob, kar je lahko prednost ali slabost. Brez dodanih virov maščob obrok pogosto ni sitosten in ne podpira optimalne absorpcije vitaminov, topnih v maščobah.

Če obstaja področje, kjer losos nedvoumno vodi, je to zdravje srca. Mayo Clinic izpostavlja, da omega-3 maščobne kisline zmanjšujejo sistemsko vnetje, kar je ključno pri preprečevanju ateroskleroze. Piščančje meso tega učinka nima, saj vsebuje zanemarljive količine teh maščob. Johns Hopkins Medicine pri tem opozarja, da je kakovost beljakovinskega vira pomembna ne le zaradi mišic, temveč tudi zaradi vpliva na dolgoročno presnovno zdravje. Beljakovine brez spremljajočih protivnetnih komponent so nevtralne, ne zaščitne. To ne pomeni, da je piščanec slab. Pomeni le, da ne opravlja iste funkcije kot losos.

Pri hujšanju piščanec pogosto zmaga zaradi nižje kalorične vrednosti. Verywell Health navaja, da so nizkomaščobni beljakovinski viri učinkoviti pri ustvarjanju energijskega primanjkljaja. A dolgoročno to ni celotna zgodba. Losos kljub višji kaloričnosti pogosto poveča sitost in stabilizira krvni sladkor, kar zmanjšuje prenajedanje. Cleveland Clinic poudarja, da obroki z dovolj zdravih maščob vodijo do boljše hormonske regulacije lakote.

V praksi to pomeni: piščanec je učinkovit pri kratkoročnem nadzoru kalorij, losos pa pri dolgoročni vzdržnosti prehrane.

Če bi moral biti odgovor črno-bel, bi bil napačen. Piščanec je racionalna izbira, kadar želiš visoko beljakovinsko vrednost z minimalnim energijskim vnosom. Losos pa je funkcionalna izbira, kadar želiš prehrano, ki podpira srce, možgane in protivnetne procese. Harvard Health zato priporoča rotacijo beljakovinskih virov, ne izključevanja. Različni viri opravljajo različne naloge. Prehrana ni tekmovanje, temveč sistem. Če torej iščeš 'boljše pusto meso', si zastavljaš napačno vprašanje. Pravo vprašanje je, katero meso v določenem trenutku bolje podpira tvoje telo.

Viri: Harvard Health Publishing, Cleveland Clinic, WebMD, Mayo Clinic, Johns Hopkins Medicine, Health, Verywell Health