Večina začimb, s katerimi danes bogatimo okus jedi, izvira iz južne in jugovzhodne Azije, od koder so jih okrog leta 2600 pr. n. št. začeli izvažati na Bližnji vzhod in področje Mediterana. Že med antičnimi civilizacijami so bile izjemno cenjene, a ne toliko zaradi svojih arom kot v zdravilstvu. Bile so namreč pomemben člen tradicionalne medicine, uporabljali so jih tudi v terapevtske namene. Trgovanje z začimbami v srednjem veku bi lahko primerjali z današnjim trgovanjem z nafto, kar pomeni, da so imele takrat izjemno pomembno gospodarsko in politično vlogo. Z industrializacijo je njihova vrednost nekoliko usahnila, danes pa jim ljudje ponovno dajemo vse večji pomen – tako v kuhinji kot pri lajšanju zdravstvenih tegob.
Naravna zaščita pred virusi in bakterijami
Doma nas večina največ uporablja zlasti dve osnovni začimbi: sol in poper. Pridelava prve nam je bolj kot ne jasna, medtem ko poper v sebi skriva kar precej mistike. Kroglice bogatega okusa ter ostrega in močnega vonja so pomorščaki nekoč uporabljali za zdravljenje infekcijskih bolezni ter blaženje bolečin in oteklin. Zaradi visoke vsebnosti protimikrobnih sestavin so s poprom potresli tudi staro meso, ki je na ta način spet postalo užitno. Poper naj bi pozitivno deloval kot zaščita pred virusi in bakterijami ter v zmerni količini vplival na boljše delovanje prebavil, pospešil krvni obtok, izboljšal imunski sistem in znižal povišano telesno temperaturo. Indijski raziskovalci verjamejo, da snov piperonal v črnem popru pospešuje razgradnjo oziroma presnovo maščob, zato naj bi bil učinkovit tudi v boju proti odvečnim kilogramom.
Ščepec navdiha pestrih barv in okusov
Kraljevski položaj v vsaki kuhinji zaseda črni poper, saj je praktično ni jedi, ki je ne bi bilo mogoče obogatiti s kančkom te začimbe. S pridom ga pri svojih prvih kulinaričnih podvigih uporabljajo že otroci, odraslim pa služi kot popoln ščepec navdiha pri začinjanju mesa, omak, juh, prikuh in solat, nepogrešljiv pa je tudi v različnih marinadah in številnih jušnih jedeh. S celimi zrni jedi obogatimo že na začetku kuhanja, medtem ko mleti poper dodamo na koncu.
A klasičen črni poper ima še nekaj sorodnikov, ki so jih v družini izdelkov Maestro spretno združili v tako imenovano 'sivo linijo' in zajema različne barve ter intenzivnosti te začimbe. Zeleni poper je s svojim svežim, zeliščnim okusom idealen za zaokrožitev okusa omak in marinad, uporabimo pa ga lahko tudi pri pripravi sladic, saj odlično dopolni okus medu in sadja. Beli poper je še posebej primeren za finese pri svetlem mesu ali ribah, za slastne omake in kremne juhe, ki se jim ni mogoče upreti. Vse naštete vrste popra uspevajo pretežno v Indiji in rastejo na istem drevesu, različne barve so le posledica njihove zrelosti in predelave. No, rdeči poper pa izvira iz tropskega dela Amerike in ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju s poprovcem, zato nima karakteristične popraste pikantnosti. Odlično se poda k ribam in morskim sadežem ali belemu mesu, nepogrešljiv pa je tudi kot dekoracija na sladicah.
Aroma, ki osvaja, in barva, ki navdušuje
Ker pa se odpira sezona piknikov in žar zabav, velja nekaj več pozornosti nameniti še eni družini začimb, ki so v družini Maestro zbrane v 'rdeči liniji'. Gre seveda za rdečo papriko, ki je tako v sveži kot tudi posušeni obliki prava zakladnica vitamina C, bogata pa je še s kopico drugih vitaminov in mineralov, z vlakninami in karotenoidi, ki preprečujejo pojav gub in aken. Ob tem vsebuje še kapsaicin – snov, ki tej začimbi daje pikanten okus in naj bil pomagala pri lajšanju težav zaradi glavobola, artritisa in drugih kroničnih bolečin ter vnetnih procesov v mišicah. Zlasti pekoče vrste paprike imajo tudi termogeni učinek, kar pomeni, da močno pospešijo metabolizem zaužite hrane in maščobnih zalog ter pomagajo pri izgubi kilogramov.
Prileže se tako mesu kot sladoledu
Sicer to ne pomeni, da vam dobrote z žara lahko pomagajo pri hujšanju, če boste njihov okus obogatili z mleto papriko ali čilijem, vsekakor pa bodo poskrbele za poln okus, ki bo navdušil vse prave gurmane. Sladka mleta paprika je popoln dodatek k mesnim jedem, enolončnicam ter dobrotam iz suhega fižola in kislega zelja. Mleta pekoča paprika je srečna rešitev za dodajanje pikantnosti jedem: majhna količina bo jed naredila le malce bolj pekočo, pri večjih količinah pa vas čaka pravi ognjemet okusov, ne glede na to, ali gre za klasično enolončnico, madžarski paprikaš ali mehiški fižol. Maestrova sladka dimljena paprika, ki jo pridobivajo z dimljenjem na naravnem hrastovem dimu, je kot nalašč za mariniranje mesa pred pečenjem ali peko na žaru, pa tudi za začinjanje mesnih juh, enolončnic ali omak.
V družino paprik spada tudi kajenski poper, ki ga pridobivajo iz malih pekočih paprik. Že majhna količina bo vašo jed obogatila s pikantnejšim okusom, najbolje pa njegova aroma pride do izraza v jedeh s piščancem, krompirjem, koruzo ali rižem, z ribami ali škampi, v kremnih juhah in omakah. In da ne pozabimo še na čili, ki ga lahko uporabimo tako v eksotičnih kombinacijah kot tudi v domačih različicah. Ljubitelji začinjenih jedi z njim začinjajo golaže, omake, juhe, mesni fondue in meso, pečeno na žaru, odličen pa je tudi v družbi sladoleda iz temne čokolade. Še niste poskusili? Potem je ta pomlad pravi čas, da sladko razvajanje nadgradite s pravim ščepcem navdiha!
Sponzorirana objava
