ČEŠNJE 

Plodovi češenj predstavljajo hranilno bogato živilo z nizko kalorično vrednostjo, vsebujejo pa obilico ključnih hranil in bioaktivnih snovi, kot so vlaknine, polifenoli, karotenoidi, vitamin C in kalij. Poleg tega so češnje bogat vir triptofana, serotonina in melatonina. 

Čeprav obstaja več kot 100 kultivarjev češenj, se razvrščajo v dve glavni vrsti: sladke (Prunus avium L.) in trpke (Prunus cerasus L.). Najpogosteje gojeni kultivar sladkih češenj v ZDA je Bing, medtem ko je Montmorency najbolj znan med trpkimi sortami. Večina češenj se uživa svežih, medtem ko se manjši delež predela v oblike, kot so slanica, konzerve, zamrznjene, sušene češnje ali sok. Nasprotno se večina češenj za peko uporablja v predelani obliki, predvsem za kuhanje in peko.

Tako sladke kot trpke češnje vsebujejo obilico polifenolov. Različni dejavniki, kot so kultivar, stopnja zrelosti, del plodov, skladiščenje in drugi, vplivajo na koncentracijo in sestavo polifenolov v češnjah.

HRANILNA IN ENERGIJSKA SESTAVA ČEŠENJ

Hranilna sestava, okus in druge lastnosti češenj se razlikujejo glede na sorto. Okus češenj je predvsem odvisen od vsebnosti sladkorja, organskih kislin (najpogosteje jabolčne kisline) in drugih sestavin.

Češnje so prehransko bogato in relativno nizkokalorično živilo, saj vsebujejo približno 71 kcal na 100 g. Glavnino njihovega volumna predstavlja voda (med 80 in 90 %), medtem ko so ogljikovi hidrati, zlasti sladkorji, glavni vir energije, pri čemer glukoza predstavlja kar 72 % celotne energijske vrednosti. Poleg tega vsebujejo tudi prehranske vlaknine ter druge makrohranilne snovi v manjših količinah.

Češnje so bogate tudi z mikrohranili, kot sta folat in vitamin C, ter vsebujejo večje količine kalija, bakra in kroma.

VPLIV ČEŠENJ NA ZDRAVJE

Glede na visoke koncentracije bioaktivnih spojin (npr. antocianinov, hidroksicinamatov, flavin-3-olov) v češnjah ni presenetljivo, da uživanje češenj spodbuja zdravje. Rezultati objavljenih študij na živalih in ljudeh kažejo, da bi lahko uživanje češenj zmanjšalo tveganje za več kroničnih vnetnih bolezni, vključno z artritisom, boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo in rakom.

Kvarcetin

Češnje vsebujejo kvercetin, ki je fenolni bioaktivni sestavni del hrane in spada v skupino bioflavonoidov, razširjenih v rastlinski prehrani. Kvercetin je med najmočnejšimi antioksidanti, kar je bilo dokazano v študijah. Njegova sposobnost delovanja kot odstranjevalca prostih radikalov nakazuje, da lahko igra koristno vlogo pri zmanjševanju reaktivnih kisikovih vrst, povezanih s kroničnimi boleznimi, kot so srčno-žilne bolezni in rak. 

Kvercetin ima edinstveno kateholsko strukturo, ki omogoča visoko stopnjo aktivnosti odstranjevanja radikalov v primerjavi z drugimi antioksidanti. Visoki odmerki kvercetina so pokazali zmanjšanje koncentracije malondialdehida, biomarkerja lipidne peroksidacije, medtem ko so v vitro študijah nizke koncentracije kvercetina učinkovito preprečevale oksidativne poškodbe.

Antocianini

Tako sladke kot trpke češnje vsebujejo znatne količine antocianinov in polifenolov.

Vsebnost antocianinov v češnjah je bila primerjana z drugimi rastlinskimi živili, za katera obstajajo dokazi o zdravstvenih učinkih, povezanih z vsebnostjo antocianinov in/ali polifenolov. Glavna razlika med sladkimi in trpkimi češnjami je večja koncentracija antocianinov v sladkih češnjah. Zlasti sladke češnje so bogate z antocianinom cianidinom, ki predstavlja več kot 90 % celotne vsebnosti antocianina. Študije na živalih so že pokazale, da imajo cianidini pomembne antioksidativne lastnosti in lahko izboljšajo nevronske in vedenjske funkcije, povezane s staranjem.

Hidroksicinnamati

Hidroksicinnamati predstavljajo glavni fenolni razred v sladkih češnjah, kjer zavzemajo približno 40 % vseh fenolov. Zaradi svojega močnega antioksidativnega delovanja, sposobnosti zaviranja oksidacije beljakovin nizke gostote (LDL) ter potencialnih kemopreventivnih lastnosti, kot so zaviralni učinki na nastanek tumorjev in sposobnost preprečevanja nastanka mutagenih spojin, hidroksicinnamati pridobivajo vedno več pozornosti v zvezi z zdravjem.

Študije in vitro so pokazale te lastnosti, vendar je malo podatkov o koristnih učinkih hidroksicinamatov v študijah in vivo. Zdi se, da je obseg zaščitnega učinka hidroksicinamatov delno odvisen od njihove biološke razpoložljivosti. V živilih rastlinskega izvora so hidroksicinnamati pogosto prisotni v esterificiranih oblikah, povezanih s polimeri ali drugimi majhnimi molekulami. Za njihovo učinkovito absorpcijo v tankem črevesu morajo ti polimeri razpasti z esterazami in se sprostiti kot proste kisline.

Češnje predstavljajo pomemben vir hranilnih in bioaktivnih sestavin v človeški prehrani. Za celovito oceno vloge teh hranil in bioaktivnih sestavin, ki so značilne za češnje, ter njihovih potencialnih učinkov na zdravje, so potrebne epidemiološke študije. Te študije bi omogočile oceno povezave med uživanjem češenj in specifičnimi zdravstvenimi izidi.

Viri: PubMed & Prehrana