V svetu prehranskih ideologij se skoraj vsako leto pojavi nova, ultimativna dieta, ki nam obljublja učinkovito in trajno izgubo odvečnih kilogramov, brez odrekanja in občutka lakote. Za nameček zagovorniki teh diet trdijo, da njihova revolucionarna metoda ponuja številne zdravstvene koristi, nemalokrat pa lahko preberemo, da je možno pozdraviti neozdravljive bolezni, ki jih konvencionalna medicina ne more. V zadnjih letih se je poleg popularizacije diet z znižanim vnosom ogljikovih hidratov v prehrani, kot sta t. i. LCHF in ketogena dieta, uveljavil tudi način prehranjevanja, ko se prehranjujemo samo v določenem delu dneva, preostali čas pa se postimo. 

Nekateri ta način prehranjevanja imenujejo "prekinitveni" oziroma "delni post", drugi "prehranjevanje v omejenem časovnem obdobju" oziroma "dieta 16/8". V tem prispevku boste spoznali, kako ta dieta deluje, kakšne so potencialne koristi in kakšna tveganja prinese tak način prehranjevanja ter seveda, za koga je ta dieta sploh primerna in za koga ne. Poleg tega pa bomo skušali razbiti marsikateri mit, ki se pojavlja povezavi s to dieto. 

Podobno kot številne popularne diete ima tudi "prekinitiveni post" legitimno znanstveno osnovo, vendar se pri interpretaciji znanstvenih dognanj, kot že mnogokrat v preteklosti, tudi pri tem prehranskem režimu pozabljajo detajli in kontekst, ki igra ključno vlogo pri potencialni aplikativni vrednosti. Ideja za takšen način prehranjevanja prihaja iz študij živalskih modelov, kjer so raziskovalci ugotovili, da 16-urni post pri glodavcih povzroči številne spremembe na celičnem in presnovnem nivoju, ki so se izkazali za koristne pri izboljšanju dolgoživosti teh organizmov. 

Glavno pravilo "prekinitvenega posta" je premisa, da vse obroke zaužijemo znotraj ozkega časovnega intervala v dnevu, običajno je to osem ur, v nekaterih primerih pa še manj. V osnovi razen časovne omejitve drugih restrikcij v prehrani ni, čeprav obstajajo tudi različne podvrste tega načina prehranjevanja, kjer se skupaj s časovno omejitvijo omeji vnos ogljikovih hidratov, tako da je skupni rezultat nekakšna oblika "nizko ogljikohidratne diete". Poleg tega obstaja tudi skrajna verzija "prekinitvenega posta", ki je iz angleščine dobila kratico OMAD, kar pomeni "samo en obrok na dan", v časovnem razponu od ene do dveh ur, kar bi potencialno lahko prineslo še dodatne koristi.

Ali prekinitveni post res aktivira avtofagijo?

Takšen prehranski režim naj bi imel po mnenju zagovornikov številne koristi za naš organizem, ki presegajo zgolj izgubo kilogramov in uravnavanje telesne mase – v prvi vrsti se omenja dva fenomena. Prvi je aktivacija avtofagije, to je procesa, s pomočjo katerega se naše celice zaščitijo pred porušeno homeostazo, ki lahko vodi v bolezenska stanja in pospešeno staranje. Proces avtofagije našim celicam omogoča, da reciklirajo poškodovane celične komponente in selektivno odstranijo neuporabne dele celice, jih presnovijo in uporabijo kot vir energije ter se na tak način "pomlajujejo".

Avtofagijo lahko stimuliramo na več načinov, in sicer z relativnim primanjkljajem energije, odsotnostjo rastnih faktorjev, z zmanjšano razpoložljivostjo kisika ali kakšno drugo obliko celičnega stresa, kot je na primer povišana temperatura. Poleg različnih način indukcije avtofagije poznamo tudi različne vrste avtofagij, ki jih znanstveniki lahko dobro preučujejo na vseh drugih organizmih, razen pri ljudeh. V času pisanja tega prispevka še nimamo vzpostavljene metodologije, ki bi omogočala merjenje avtofagije v realnem času pri ljudeh, ne da bi žrtvovali svoja tkiva. Iz študij na miškah vemo, da se avtofagija, ki je sicer v bazalnem stanju vedno prisotna v našem organizmu, močno pospeši pri daljši deprivaciji hranil.

Vendar je izredno pomembno izpostaviti dejstvo, da glede na ugotovitve najbolje zasnovanih raziskav miške v 12 urah posta izgubijo več kot 10 odstotkov svoje telesne mase, pri 18-urni odsotnosti hrane pa je padec telesne mase večji od 15 odstotkov. Kadar se ljudje postimo 16 ur, je izguba telesne mase zanemarljiva, saj je presnova človeka okoli sedemkrat počasnejša od glodavcev in je zato direktna primerjava tega procesa na enaki časovni skali med ljudmi in miškami popolnoma nesmiselna.

Presnovna fleksibilnost in "kurjenje" maščob

Drugi fenomen, ki ga omenjajo privrženci prekinitvenega posta, je t. i. presnovna fleksibilnost in v osnovi pomeni, da naše celice znajo izkoriščati energijo iz različnih substratov, ki so jim v danih okoliščinah na razpolago. Glavni viri energije za naš organizem so glukoza, ki se v telesu skladišči v obliki glikogena v mišicah in jetrih, ter na drugi strani maščobne kisline, skladišče katerih je v idealnem primeru podkožno maščevje, lahko pa se maščoba skladišči tudi ektopično, kadar je osebni prag maščevja presežen. 

Glukoza predstavlja kratkoročni, najhitrejši in najbolj raznolik vir energije, ki ga lahko vse naše celice uporabijo, vendar so zaloge glukoznih polimerov oz. glikogena omejene, zato se po izpraznitvi teh zalog pojavi t. i. "presnovni preklop". Takrat naše telo začne pospešeno izkoriščati shranjeno energijo iz maščobnih zalog, ki se v odsotnosti hrane in glukoze pretvorijo v ketonska telesca, slednja pa lahko deloma nadomestijo glukozo, ki jo določena tkiva, predvsem možgani, nujno potrebujejo za delovanje. 

Zaradi teh presnovnih adaptacij prihaja pogosto do napačne predpostavke, da je za izgubo telesne maščobe nujno potrebno preklopiti z glukozne presnove na maščobno. Naš organizem namreč 24 ur na dan izkorišča energijo tako iz glukoze kakor iz maščob, absolutne količine in relativna razmerja med obema viroma pa so odvisna od vrste tkiva, energijskih potreb tega tkiva, razpoložljivosti substratov in razpoložljivosti kisika, ki omogoča, da se iz hrane tvori največja količina za celico uporabne oblike energije. 

Zaradi tega presnova fleksibilnost ne pove, koliko energije smo porabili, temveč samo, iz katerih virov makrohranil je naše telo dobilo to energijo. Za porabo zalog telesne maščobe oziroma "kurjenje maščobe" ne potrebujemo ne časovne omejitve vnosa hrane ne odsotnosti ogljikovih hidratov. Vse, kar moramo narediti, je to, da v telesu ustvarimo energijski primanjkljaj, torej da vnesemo manj energije relativno glede na porabo. Slednje je univerzalno pravilo, zaradi katerega vse diete delujejo. Kako dobro in kako dolgo delujejo, je odvisno od številnih drugih faktorjev, predvsem od dolgoročne adherence. 

Omejena uporabna vrednost "Diete 16/8" in potencialne negativne plati

Dieta 16/8 je samo ena od številnih možnosti, s pomočjo katere določeni posamezniki lahko nadzirajo energijski vnos in nič več. Na drugi strani pa ima takšna oblika prehranjevanja potencialne pasti. Pogosto se promovira, da lahko ljudje v osemurnem "oknu hranjenja" jedo, kar hočejo in kolikor hočejo in tako se nemalokrat v praksi zgodi, da ljudje vnesejo več energije, kot bi je sicer z normalno strukturo obrokov, ki vključuje vsaj tri obroke, enakomerno razporejene preko dneva. 

Pri določenih ljudeh in bolnikih lahko takšen način prehranjevanja negativno vpliva na regulacijo krvnega sladkorja, nekateri ljudje pa se v okolju, v katerem živimo, odzovejo tako, da jim daljše obdobje brez hrane povzroči čustveni stres, kar lahko vodi v številne psihološke motnje. Pogosto se zgodi tudi, da je pri takih prehranskih režimih vnos beljakovin prenizek. Ker zalog beljakovin v telesu ne moremo skladiščiti, pri "prekinitvenem postu" tvegamo, da pride do izgube mišične mase in povečanja deleža visceralne maščobe, čeprav je številka na tehtnici nižja kot pred dieto. 

Slednje je zelo nezaželeno, ne samo zaradi dejstva, da so mišice največji porabnik energije v mirovanju, temveč tudi zaradi številnih drugih njihovih pozitivnih učinkov na dolgoročno zdravje. Takšna vrsta diete je tudi zelo neuporabna za resne športnike in lahko povzroči več škode kakor koristi.

Za konec

Kadar delamo zaključke na osnovi raziskav na živalih, se moramo zavedati, da študiramo različne prehranske intervencije na drugem organizmu, ki živi v nenaravnem okolju, kjer lahko zelo dobro kontroliramo eksperimentalne pogoje. Obe dejstvi zelo močno vplivata na to, ali je nekaj uporabno ali ne, za ljudi, ki smo prostoživeči organizmi in zelo različni od dobrih 200 gramov težkih miši. Dognanja, do katerih raziskovalci prihajajo pri študiju živalskih modelov, so v veliki večini primerov popolnoma neprenosljiva na človeka in če podrobno prebiramo znanstveno literaturo, avtorji študij to tudi vedno izpostavijo. 

V iskanju "nesmrtnosti" in idealne diete, ki je v današnjem svetu definirana s statusnim simbolom (pre)nizkega deleža telesne maščobe in popolnih mer, ki v realnosti nimajo veliko skupnega z zdravjem, se te pomembne informacije idejnih vodij, ki pogosto niso strokovno dovolj podkovani, izpustijo in posledice so lahko katastrofalne. 

Koristi so prepogosto pretirane, tveganja se ne omenjajo in dobra znanost postaja zgolj marketing in priložnost za novo zgodbo o uspehu, za katero pa vedno stoji tudi zgodba o neuspehu. Kadar se odločamo za "prekinitveni post" kot eno izmed potencialnih prehranskih strategij, moramo upoštevati vse pozitivne in negativne posledice, ki jih tak način prehranjevanja prinese. Prvih je poleg lažje kontrole energijskega vnosa zelo malo, slednjih pa kar precej. 

dr. Leon Bedrač, univ. dipl. kem.