Umetna sladila so bila ustvarjena kot alternativa sladkorju, saj mnoga med njimi ponujajo močnejšo sladkobo od saharoze in zanemarljivo nizko kalorično vrednost. Nekatera umetna sladila, kot so na primer acesulfam K (ACE K), aspartam in sukraloza, so še posebej priljubljena in so predmet številnih raziskav. 

ACE K in aspartam se pogosto uporabljata v brezalkoholnih pijačah, kot sta soda in beljakovinske pijače. Uporaba umetnih sladil naj bi po eni strani pomagala pri preprečevanju zobnega kariesa in debelosti z zmanjšanjem uživanja sladkorja.

Kaj so sladila?

Sladila so raznolika skupina snovi, tako naravna kot sintetična, in so znana po svojem sladkem okusu. Njihova glavna vloga je zamenjava namiznega sladkorja, saharoze ter drugih preprostih sladkorjev. 

Označbe

Zakonodaja zahteva posebno označevanje vseh predpakiranih izdelkov, ki vsebujejo sladila. Poleg tega, da mora biti uporabljeno sladilo navedeno med sestavinami, mora biti prisotnost sladila označena tudi v imenu izdelka (npr. z navedbo "s sladilom(-i)"). 

Sladila se najpogosteje dodajajo slaščicam, pijačam, živilom za posebne prehranske potrebe ter se pojavljajo tudi v mlečnih izdelkih, predpakiranih proizvodih in žvečilnih gumijih, ki pogosto nosijo oznake, kot so "brez sladkorja" ali "zmanjšana energijska vrednost". 

Pomembno je poudariti, da sladila ne zagotavljajo identičnega okusa kot enostavni sladkorji, zato proizvajalci hrane pogosto dodajajo kombinacije različnih sladil in drugih aditivov ali z njimi nadomeščajo le del sladkorja, da bi izboljšali sprejemljivost izdelka.

Odobritev živil

Preden se posamezno sladilo odobri za uporabo v živilih, se temeljito preveri njegova varnost. Med postopkom odobritve se tudi predpišejo specifične koncentracije, v katerih je dovoljeno uporabljati sladilo v različnih vrstah živil in pijač. 

To je ključni mehanizem, s katerim zakonodajalci varujejo potrošnike pred morebitnim uživanjem pretiranih količin sladil, ki bi lahko predstavljala tveganje za zdravje. 

Podobno kot pri drugih snoveh v telesu je varnost sladil omejena na določeno koncentracijsko območje, kar je ključno za zagotavljanje varnosti potrošnikov.

Sladila so aditivi za živila, ki so lahko označeni tudi s pripadajočimi E-številkami. V Evropski uniji je odobrenih več sladil, ki so prestala temeljite varnostne preiskave, pri čemer je večina že dolgo časa uporabljena v prehrambeni industriji. Med najpogosteje uporabljenimi sladili v Sloveniji so acesulfam K, aspartam, sorbitol in saharin.

Sladila lahko grobo razdelimo na dve skupini, glede na njihovo sladilno moč v primerjavi s saharozo: na tista s podobno sladilno močjo in na intenzivna sladila.

Sladila, ki imajo podobno sladkost kot saharoza

V skupino sladkornih nadomestkov, znanih kot sladkorni alkoholi ali polioli, spadajo hidrogenirani ogljikovi hidrati, ki imajo nekoliko nižjo energetsko vrednost v primerjavi s saharozo. Gre za alkohole, ki vsebujejo več kot dve hidroksilni skupini, kot so eritritol, izomalt, ksilitol, laktitol, maltitol, manitol, sorbitol ter zmesi poliolov, kot je sirup poliglicitola. 

Polioli so naravno prisotni v sadju in nekaterih zelenjavah ter se v prehrambeni industriji uporabljajo ne le za slajenje, ampak tudi zaradi drugih lastnosti, kot so ohranjanje vlage, zniževanje točke zmrzovanja pri sladoledu in preprečevanje karamelizacije. Ker se polioli v črevesu ne prebavijo popolnoma, delujejo tudi kot prebiotiki, vendar lahko ob prekomernem uživanju povzročijo napihnjenost in imajo odvajalni učinek zaradi osmotskega učinka. 

Živila, ki vsebujejo več kot 10 % dodanih poliolov, morajo biti označena z informacijo o možnem odvajalnem učinku. Kljub temu veljajo polioli za eno najvarnejših sladil, saj nimajo posebnih neugodnih lastnosti, razen odvajalnega učinka, ki je odvisen od vrste poliola in količine zaužitega. Odvajalni učinek je na primer bolj izrazit pri manitolu, medtem ko je eritritol bolj absorbiran (med 60 in 90 %).

Intenzivna sladila

V drugo skupino sladil spadajo intenzivna sladila, ki so bistveno slajša od saharoze, včasih tudi do 13.000-krat. Zaradi njihove visoke sladkosti se uporabljajo z nosilci za lažje odmerjanje. Končni okus izdelka, v katerem se uporablja sladilo, je odvisen od vrste sladila, nosilca in drugih prisotnih sladil. Namizna sladila, kot sta Natreen in Huxol, pogosto vsebujejo mešanico več sladil, na primer ciklamata, saharina in taumatina. 

Večina intenzivnih sladil se pridobiva industrijsko, zato jih pogosto obravnavamo kot umetna sladila. Pomembno je opozoriti, da tudi če je sladilo delno pridobljeno iz rastlin, to ne zagotavlja njegove varne uporabe v vseh količinah, saj imajo lahko tudi rastlinske snovi strupene učinke na telo. Za zagotovitev varne uporabe intenzivnih sladil so predpisane največje dovoljene koncentracije v živilih. 

Najpogostejša sladila

Acesulfam K (E950) je kalijeva sol acesulfama, ki je za telo neprebavljiva in ne vsebuje energijske vrednosti, prav tako ne doprinese k vnosu kalija. Pogosto se uporablja v kombinaciji z drugimi sladili in je primeren za toplotno obdelavo. V Sloveniji je najpogosteje prisoten v gaziranih sladkih pijačah, žvečilnih gumijih, čokoladah, piškotih, sirupih za sokove in jogurtih.

Aspartam (E951) je eno izmed najbolj uporabljenih intenzivnih sladil, saj ima podoben okus kot saharoza. Sestavljen je iz metanola ter dveh aminokislin, asparagin in fenilalanin. Zaradi redkih genetskih motenj, kot je fenilketonurija, ki preprečujejo presnovo fenilalanina, je treba živila z aspartamom označiti s posebnim opozorilom. 

Čeprav aspartam vsebuje dve prebavljivi aminokislini, ima zanemarljivo energijsko vrednost zaradi svoje intenzivne sladkosti in se zato uvršča med sladila brez kalorične vrednosti. Čeprav se aspartam ne prenaša dobro v daljših toplotnih obdelavah in se razgradi v tekočinah, ki so dolgo časa shranjene, to ne predstavlja tveganja za zdravje, saj izgubi le na sladkosti. Najdemo ga predvsem v žvečilnih gumijih, trdih bombonih, gaziranih pijačah in jogurtih.

Sukraloza (E955) je pridobljena iz saharoze, vendar zaradi spremenjene kemijske strukture ne vstopa v presnovni proces telesa, zato se izloči nespremenjena. Zaradi svoje stabilnosti je primerna tudi za uporabo v živilih, ki so predmet toplotne obdelave. Najpogosteje jo najdemo v žvečilnih gumijih, trdih bombonih, gaziranih sladkih pijačah in omakah.

Steviol glikozidi (E960) so naravne spojine, ki se nahajajo v rastlini Stevia rebaudiana. Glavna predstavnika steviol glikozidov sta steviozid in rebaudiozid A, ki ju pridobivamo iz listov te rastline. Ko ju zaužijemo, skoraj nespremenjena dosežeta črevesje, kar povzroči nizko energetsko vrednost tega sladila. 

Naš organizem ne presnavlja steviol glikozidov, ampak jih mikrobiota v prebavnem traktu razgradi v steviol. Čeprav je stevija postala priljubljena, je pomembno vedeti, da celotna rastlina še ni bila ocenjena kot varna za uporabo kot sladilo, zato pri domači uporabi svetujemo previdnost. Steviol glikozide najdemo v Sloveniji predvsem kot nadomestek sladkorja, v bonbonih in gaziranih sladkih pijačah. Treba je omeniti, da se rastlina stevija še vedno ne šteje za varno, zato je uporaba njenih delov v prehrani odsvetovana.

Viri: PubMed & NCBI & Springer 

Uredba (ES) št. 1333/2008 o aditivih za živila, 345 (2008).

European Food Safety Authority (EFSA). Opinion of the Scientific Panel on Food Additives, Flavourings, Processing Aids and Materials in Contact with Food on the presence of 1,2-Benzisothiazolin-3-one as an impurity in saccharin used as a food additive. The EFSA Journal. 2006;416:2-7.

European Food Safety Authority (EFSA). Neotame as a sweetener and flavour enhancer. The EFSA Journal. 2007;581:1-43.