MED

Med je naravno sladka snov, ki jo čebele pridelajo z nabiranjem nektarja iz cvetov ali zbiranjem izločkov živih delov rastlin ali živalskih izločkov na teh delih. Zbrani material čebele pomešajo z lastnimi snovmi, nato pa ga shranijo, posušijo in zorijo v satju. Človeštvo je že tisočletja uporabljalo med kot glavno sladilo, vendar je bil v začetku 19. stoletja postopoma nadomeščen s sladkorjem. Poleg svoje prehranske vloge ima med tudi pomembno mesto v tradicionalnih ter alternativnih vejah medicine, kot je na primer apiterapija.

Letno po svetu pridelamo približno 1,2 milijona ton medu. Glavni svetovni proizvajalki medu sta Kitajska in Argentina, vendar sami porabita le majhen delež svoje proizvodnje. Največje porabnice medu so Nemčija, Avstrija, Švica, Portugalska, Madžarska in Grčija, ki povprečno porabijo od 1 do 1,8 kg medu na prebivalca letno. Med te države spada tudi Slovenija, kjer prebivalci porabijo malo več kot kilogram medu na leto.

MED IN NJEGOVA HRANILNA SESTAVA

Hranilna sestava medu je zelo odvisna od vrste medu. Približno 95 % suhe snovi medu sestavljajo ogljikovi hidrati, predvsem fruktoza in glukoza, medtem ko desetina sladkorjev vsebuje različne oligosaharide. Zaradi visoke vsebnosti sladkorja je med zelo energijsko bogato živilo, saj vsebuje približno 300 kcal na 100 g. Glikemični indeksi medu se razlikujejo zaradi variabilne vsebnosti fruktoze in znašajo od 35 do 85.

Med vsebuje različne encime, kot so glukozidaze (invertaza), amilaze (diastaza), glukozo-oksidaze, katalaze in kislinske fosfataze. Med vsebuje tudi različne organske kisline, pri čemer prevladuje glukonska kislina, poleg nje pa še ocetna, mlečna, citronska, jabolčna in druge kisline. Najpogostejša aminokislina v medu je prolin, poleg tega pa vsebuje kompleksno mešanico drugih aminokislin. 

Na podlagi aminokislinske sestave je mogoče določiti geografsko poreklo medu. Med je vir različnih vitaminov, predvsem iz skupine B in vitamina C, ter mineralov in elementov v sledovih, kot so baker, železo, natrij, fosfor, kalcij, magnezij, selen in drugi, vendar zaradi majhnih količin, ki jih zaužijemo z medom, ta ne predstavlja pomembnega vira teh mikrohranil. Značilno aromo medu dajeta spojini damaskenon in fenil-acetaldehid.

Vrste medu

Vrsto medu določamo glede na vrsto medičine, ki jo čebele uporabijo. Med lahko vsebuje samo eno vrsto medičine ali kombinacijo več vrst medenega nektarja, kar imenujemo mešane vrste. Med najbolj prepoznavnimi "čistimi" vrstami medu so lipov, akacijev, hojev, smrekov, kostanjev, žajbljev, ajdin med itd. Med mešanimi vrstami pa poznamo na primer cvetlični med in gozdni med.

Poleg razlikovanja po vrsti medičine med lahko razdelimo tudi glede na barvo. Poznamo svetle in temne vrste medu. Med temne vrste spadajo smrekov, hojev, kostanjev in gozdni med, medtem ko svetle vrste vključujejo cvetlični, akacijev, lipov med itd. Barva medu se lahko s časom rahlo spremeni zaradi skladiščenja.

Glede na način pridobivanja medu ločimo:

"med v satju", ki ga čebele hranijo v novozgrajenem satju;

"med s satjem" ali "deli satja v medu", ki vsebuje enega ali več kosov satja v medu;

"samotok" (odtočeni med), pridobljen z iztekanjem medu iz odprtega satja;

"točen med", pridobljen s centrifugiranjem odprtega satja;

"prešani med", pridobljen s stiskanjem satja;

"filtrirani med", pridobljen z odstranjevanjem neželenih delcev, vključno s cvetnim prahom.

Med glede na izvor delimo na cvetlični med ali med iz nektarja (pridobljen iz nektarja cvetov) ter gozdni med ali med iz mane (pridobljen iz izločkov insektov na živih delih rastlin ali izločkov samih živih delov rastlin).

Učinki medu na zdravje

Med lahko v manjših količinah vključimo v uravnoteženo prehrano kot alternativo drugim oblikam prostega sladkorja, kot je na primer namizni sladkor, ki ne vsebuje skoraj nobenih koristnih snovi. Kljub manjšemu deležu zdravju koristnih snovi je med še vedno pretežno sestavljen iz sladkorja. 

Zato moramo biti previdni pri njegovi porabi in omejiti uživanje na nekaj čajnih žličk. Presežek prostih sladkorjev je namreč povezan z različnimi zdravstvenimi težavami, kot so metabolni sindrom, sladkorna bolezen tipa II, debelost in karies. Priporočljivo je, da v dnevni prehrani omejimo uživanje sladkorja, vključno s sladkorjem iz medu, na največ 5 do 10 % dnevnega energijskega vnosa, kar za odrasle pomeni približno 30 do 40 g sladkorja na dan (6 do 8 čajnih žličk).

Raziskave so pokazale, da med deluje protimikrobno, kar je posledica različnih spojin v njem, pa tudi nizke vsebnosti vode in nizkega pH-ja. Čeprav ima med manjši vpliv na zobno gnilobo kot običajni sladkor, je še vedno pomembno, da ga uživamo zmerno kot nadomestek za druge sladkorje.

Med in čebele imajo ključno vlogo tako v naravi kot tudi v človekovem življenju. Med je več kot le sladka poslastica; je naravno bogastvo, polno hranilnih snovi, encimov in protimikrobnih lastnosti. Čebele pa so pridne delavke, ki ne le proizvajajo med, ampak so tudi ključne za opraševanje rastlin, kar omogoča pridelavo hrane za nas in druge živalske vrste.

Zaradi ogroženosti čebel in njihovega vse pomembnejšega pomena za ekosistem ter kmetijsko pridelavo je nujno, da se zavzemamo za ohranjanje njihovih habitatov in sprejemamo ukrepe za zaščito njihove populacije. Poleg tega je pomembno ozaveščati ljudi o koristih in pomembnosti čebel ter spodbujati trajnostne prakse, ki podpirajo njihovo preživetje.

Zahvaljujoč medu in čebelam, lahko uživamo v okusnih in hranljivih dobrotah narave, obenem pa nas njihova prisotnost spominja na krhkost in pomembnost ohranjanja ekosistemov za prihodnje generacije. Zato je skrb za med in čebele ključna za zdravo in trajnostno prihodnost našega planeta.

Viri: Čebelarska zveza Slovenije, Pravilnik o medu, NIJZ

Alvarez-Suarez, J. M., Tulipani, S., Romandini, S., Bertoli, E., & Battino, M. (2010). Contribution of honey in nutrition and human health: a review. Mediterranean Journal of Nutrition and Metabolism, 3(1), 15-23.