"Center za bolezni dojk ZD Ljubljana letno obišče 12 tisoč pacientk, od januarja 2024 do danes smo odkrili 118 primerov raka. Pri nas pacientke opravijo klinične preglede, slikovno diagnostiko in morfološke preiskave. Najpogosteje pridejo mlajše ali starejše ženske, ki niso zajete v programu Dora in tiste, ki imajo družinsko obremenitev oz. prejemajo nekatere oblike terapij," pravijo na ZD Ljubljana.

Vodja Centra za bolezni dojk Maja Milohnoja Berčič, dr. med., spec. je opozorila, da raka odkrijejo pri vse mlajših pacientkah, tudi med mlajšimi od 30 let. Največkrat pacientke pridejo zaradi bolečine v dojki, zatrdline ali izcedku, včasih pa jih pripelje le neugoden občutek. Opaža pa tudi, da se ženske vse bolj izogibajo mamografiji. Tako se nekatere ženske pri odkrivanju raka zatekajo k drugim alternativnim diagnostičnim metodam. Ob tem je opozorila, da le mamografija pokaže napovedne spremembe (mikrokalcinacije), torej še preden se rak razvije.

Poleg tega je na družbenih omrežjih ogromno različnih terapij, zato pacientkam svetuje, da se o tem nujno pogovorijo z onkologom. Nekatere terapije ne le da ne pomagajo, temveč lahko celo pospešijo razvoj mirujočih rakavih celic. Tudi zdravnica Barbara Bregant Rojac, dr. med., spec. je ženskam svetovala, naj se redno udeležujejo pregledov in si z zgodnjim odkrivanjem bolezni rešijo življenje.

Kako pogosto zdravnici opažata, da pacientke same odkrijejo sumljive spremembe na dojkah, in kakšni so najpogostejši simptomi, ki bi jih morale prepoznati vse? "Pacientke občutijo svoje dojke in spremembe, ki se dogajajo v ciklusu in če je neka bolečina, ki ni vezana na ciklus ali neko nelagodje ali zatrdlina, se zelo hitro odzovejo. Počakajo morda en, dva ciklusa, da mine, potem gredo k ginekologu ali osebnemu zdravniku, skupaj potipata in so ponavadi napotene v našo ambulanto. Ženske so zelo ozaveščene in zdaj imamo tudi zelo veliko 20-letnic, ki so zelo pozorne in nemalokrat pridejo brez potrebe, vsekakor smatram, da je vsak tak pregled potreben, kjer mlade tudi malo podučimo, kako se samopregledovati in pogosto opravimo tudi slikovno diagnostiko (pri mladih ultrazvok). Glavni vzroki so bolečina v dojki, zatrdlina in izcedek. Letos do 20. 10. smo odkrili 118 karcinomov. V letu 2023 121 karcinomov. Veliko karcinomov je odkritih v programu Dora," pravita omenjeni zdravnici. 

Najpogostejši dvomi in strahovi, s katerimi se soočajo pacientke ob postavitvi diagnoze raka dojke: "Ko pacientkam novico sporočimo, je ponavadi je prva reakcija: 'Joj, kako je pa razširjeno?', 'Ali je zelo hud?', 'So že metastaze?'. Nekatere zajokajo. Razložim jim podrobnosti, jih potolažim, sem jim na voljo tudi vnaprej za kakršne koli nejasnosti, dvome. Sporočim jim tudi, da jih bodo kontaktirali z Onkološkega inštituta in da bodo tam v dobrih rokah," pravita Maja Milohnoja Berčič, dr. med., spec. in Barbara Bregant Rojac, dr. med., spec..

Kakšne pa so najnovejše smernice za zgodnje odkrivanje raka dojke in ali mislite, da so trenutne metode presejanja zadostne? "Če je prisotna družinska obremenitev, potem se dela mamografija že pri 35 letih starosti. Te ženske so napotene tudi na genetsko testiranje. Še vedno velja, da so redno samopregledovanje, udeležba pri programu Dora in obisk zdravnika ob težavah najboljši načini za odkrivanje raka na dojki. Ženske, ki prejemajo imunosupresivno terapijo ob transplantaciji organov so tudi ogrožene za nastanek raka na dojke in tem tudi priporočamo, da redno hodijo na preglede,'' poudarjata zdravnici. 

Zdravnici še poudarjata, da je ogromno dezinformacij in tržnih prevar, povezanih s 'čudežnimi' zdravljenji raka dojke, ki pogosto zavajajo pacientke. "Tega je, zlasti na družbenih omrežjih, ogromno. Nekatere alternativne terapije lahko še pospešijo razvoj mirujočih rakastih celic. Zato vsem svetujemo, da se posvetujejo z onkologom. Tudi pri odkrivanju raka se nekatere ženske izogibajo mamografiji (nekaterim se zdi boleča) in iščejo druge alternativne diagnostične metode, ampak le mamografija pokaže napovedne spremembe (mikrokalcinacije), torej še preden se rak razvije."

Zdravljenje raka pa navsezadnje prinaša tudi psihološke izzive. Darja Rojec, predstavnica Europe Donna, ki je sicer na dogodku ni bilo, pravi: "V Europa Donni imamo psihosocialno podporo za bolnike in svojce pod imenom ROZA. Vsako leto organiziramo tabor za otroke, katerih mama je zbolela za rakom. Ta podpora je velikega pomena za uspešno soočanje z boleznijo. Bolniki ob slabi finančni situaciji potrebujejo tudi zunajbolnišnično podporo, ki si je ne morejo privoščiti. Podpora s strani države ustanovam in društvom, da lažje izvajajo programe, je ključnega pomena. Europa Donna sicer ima zloženke in priporočila za samopregledovanje, 4-krat letno izdaja novice in organizira razna predavanja po podjetjih."

Center za bolezni dojk ZD Ljubljana je pred manj kot letom dni obiskala tudi Nuška Štros, ki je začutila spremembo na dojki. Vsem ženskam je položila na srce, da naj se pregledujejo in gredo ob pravem času k zdravniku. Če pa zbolijo, pa jim svetuje, naj veliko sprašujejo in se ne pustijo v negotovosti. In ko bodo potrebovale pomoč, naj zanjo tudi prosijo, predvsem pa naj se ne zapirajo. Naj zaupajo in naj zmagajo!

"Čeprav sem globoko v sebi čutila, da se gre zares, se mi je v trenutku, ko sem izvedela, da je res rakavo, zamajal svet. Spraševala sem se, zakaj ravno jaz, zakaj tako zgodaj. Najbolj pa se mi je po mislih podila skrb za otroke. Kaj bo, če ... Ravno družina pa je bila tudi tista, ki mi je dajala moč, da se ne smilim sama sebi, temveč da se podam v boj z boleznijo in da jo premagam," pove Nuška o svojem soočanju z rakom. "Ogromno podporo sem imela tudi pri prijateljih, sodelavcih, znancih," še dodaja.

Nuška pove, da v času zdravljenja ni niti enkrat podvomila o načinu terapije: "O načinu terapije med zdravljenjem nisem nikoli podvomila, za kar se lahko zahvalim vsem zdravnikom, ki so me ali me še vedno zdravijo. Vedno so mi podrobno razložili vsak korak, predstavili koristi in posledice posameznega načina zdravljenja in vedno so mi bili pripravljeni odgovoriti na vsako vprašanje. Pri njih sem vedno čutila, da sem človek, ne le številka."

Je v procesu zdravljenja spoznala druge ženske s podobnimi izkušnjami? Kako pomembna je bila skupinska podpora? "Žal je že v moji okolici zelo veliko znank, ki so prebolele raka dojke oziroma so še v procesu zdravljenja. Z njimi se veliko pogovarjam in tudi njihove izkušnje so zagotovo pripomogle k temu, da sem se z boleznijo lažje spoprijela – ko vidiš, da nekdo s prebolelim rakom dojke živi normalno, polno življenje, veš, da to lahko tudi ti. Med zdravljenjem se srečaš z veliko sotrpinkami, deliš z njimi svoje izkušnje, poslušaš njihove. Tako vidiš, da nisi sam, drug drugega spodbujaš, si daješ spodbudo, nasvete," pove Nuška Štros. 

Kaj pa spoprijemanje z negotovostmi glede prihodnosti in kaj ji je dajalo največ upanja v težkih trenutkih? "Res negotova sem bila v prvih trenutkih (tednih) po postavljeni diagnozi, ko še nisem vedela, kako razširjen je rak, kaj me čaka. Moč in voljo mi je dajala predvsem družina in tudi prijatelji. Po prvem daljšem pogovoru z zdravnikom (kirurgom), ko so bile znane že tudi karakteristike tumorja, pa sem začutila, da je ta boj moj," pravi Nuška. 

Ženskam, ki se borijo z enako ali podobno diagnozo pa za konec še sporoča: "Najprej bi vsem položila na srce, naj se pregledujejo in gredo ob pravem času k zdravniku (četudi najraje ne bi šla, ker te je strah, kakšen bo izvid), saj si s pravočasno diagnozo lahko rešijo življenje (pa tudi skrajšajo zdravljenje). Če ste enkrat zbolele, pa predvsem veliko sprašujte in ne pustite same sebe v negotovosti. Če potrebujete pomoč, prosite zanjo, predvsem pa se ne zapirajte vase. Zaupajte. Zmagajte!"