Pri spanju bi bilo najbolj zdravo, če bi vzpostavili rutino. To pomeni, da bi vsak dan zaspali in se zbudili ob približno istem času. Razlika ne bi smela biti večja od ene ure, piše v sporočilu za javnost na spletni strani ameriških Nacionalnih zdravstvenih inštitutov (National Health Institutes). Študijo je opravil njihov oddelek za srce, pljuča in kri.

“Že prej so študije našle povezavo med premalo spanca in večjim tveganjem za debelost, sladkorno bolezen in druge presnovne motnje,” citirajo na spletni strani avtorja študije Tianyija Huanga, epidemiologa spanja, ki prihaja iz bostonske bolnišnice Brigham and Women’s Hospital, ki velja za eno najboljših v državi.

Doda, da po drugi strani do sedaj ni bilo veliko znanega o temi, ki so se je lotili s sodelavci. “Naša raziskava je pokazala, da tudi po tem, ko upoštevamo, koliko ur je oseba spala ter druge dejavnike njenega življenjskega sloga, še vedno na presnovo slabo vpliva več kot ura razlike v ritmu odhajanja v posteljo ter številu ur, ki jih prespimo.”

Šest let so spremljali 2003 moških in žensk, ki so bili stari med 45 in 84 let. Morali so pisati dnevnik spanja in odgovarjati na vprašalnike o svojih navadah. Da se ne bi zanašali le na njihova poročila, so morali sedem dni nositi uro, ki je objektivno spremljala njihov spanec.

Udeleženci, pri katerih so bila večja nihanja v uri, ko so zvečer zaspali, ter količini spanja, so sicer pogosteje kadili, manj spali in uživali hrano večje energijske vrednosti. Pri njih so zaznali tudi več simptomov depresije.

Povprečno so vsi udeleženci na noč spali 7,15 ur ter v posteljo odšli ob 23.40. Dve tretjini sta imeli od dneva do dneva več kot eno uro razlike v tem, koliko ur so spali. 45 odstotkov jih je imelo več kot eno uro razlike v tem, kdaj so odšli v posteljo.

707 jih je imelo presnovni sindrom, to pomeni, da so imeli več kot eno presnovno težavo, kar tudi poveča tveganje za pojav bolezni srca in ožilja. Sem spadajo: povišan krvni tlak, sladkor, holesterol, trigliceridi ter preveč maščobe v predelu pasu.  

V primerjavi z ljudmi, ki so imeli manj kot uro razlike v dolžini spanca, so imeli ljudje, pri katerih je bila ta razlika od 60 do 90 minut, za 27 odstotkov več možnosti, da so imeli presnovni sindrom. Tveganje je bilo za 41 odstotkov večje, če je bila razlika od 90 do 120 minut, in kar za 57 odstotkov večje, če je bila več kot dve uri.

V primerjavi s tistimi, ki so imeli manj kot eno uro razlike v tem, kdaj so odšli v posteljo, so imeli tisti, pri katerih je bila ta razlika od 60 do 90 minut, za 14 odstotkov večje tveganje, ter za 58 odstotkov večje, če je ta čas presegel 90 minut.

Raziskava ni bila zasnovana tako, da bi lahko raziskovalci trdili, da pomanjkanje rutine pri spanju povzroča presnovne težave. Bolj lahko na podlagi rezultatov sklepamo, da poleg gibanja in prehrane na presnovo vpliva še spanje. Naše telo ima biološko uro in potrebuje ritem. Več o tem ter druge koristne podatke o spanju lahko preberete v spodnji povezavi, kjer sta poleg Sare Isaković spregovorili še dve strokovnjakinji.