“Naše telo se vedno trudi varčevati z energijo,” razlaga tekaški trener Urban Praprotnik. “Vedno išče način, da se čim manj napreza. Zaradi tega denimo sedimo sključeno, saj telo izbere manj naporen način sedenja. Mišice, ko so sključene, delajo manj kot v pokončni drži.” In podobno se zgodi, ko tečemo. Ko naše telo postane utrujeno, še bolj išče načine, da bi teklo s čim manjšo porabo energije. Takrat se zgodi, da se začnemo po domače povedano vleči. Ne tečemo več s pokončno držo telesa in s čvrsto napetimi mišicami. “Ko naše mišice niso več dovolj čvrsto napete, pa nam začnejo klecati sklepi. Kleca stopalo, popusti gleženj, popusti koleno, popustijo kolki in tudi hrbtenica. Takšen klecajoči tek je nato glavni vzrok za večino tekaških poškodb. Recimo za bolečine na zunanji strani boka, na zunanji in sprednji strani kolena, za težave z golenjo ...”

Ko tečemo – morali pa bi hoditi

Tek, ki ni aktiven, nam lahko zelo škodi. Hkrati pa nam niti ne prinaša koristi, ki jih ima, saj se denimo mišice ne bodo krepile, če ne bodo napete. “Zato moramo, ko tečemo, res teči aktivno – ne pa se vleči. Počivamo, ko počivamo. Ko tečemo, pa tečemo. In mnogo bolje je teči krajši čas, če v tem času tečemo kvalitetno. Ko postanemo utrujeni, pa je bolje, da začnemo hoditi, da si spočijemo. Ko si naberemo novih moči, pa spet aktivno stečemo.” Priporočljivo je torej, da izmenjujemo tek in hojo. “Ljudje pa žal mislijo, da hoja med tekom izkazuje šibkost. Če so tekači, mislijo, da je greh, da bi hodili. A ni greh, da hodiš, greh je, da ne hodiš, ko bi ti to pomagalo k bolj kvalitetnemu teku.”

Ko ljudje več ne tečejo aktivno, ampak se začnejo vleči, se pogosto zgodi tudi, da z nogo več ne stopijo lepo na tla, temveč dovolijo, da jim ta kar pade. To pa močno obremeni koleno. “Ko aktivno stopimo na tla, je obremenitev kolena manjša za kar 30 do 40 odstotkov. Če mi aktivno stopimo na tla, so namreč mišice napete. Ni klecanja.” Tudi to je poleg mlahave drže ena hujših napak, ki jo delajo tekači.

Ko tečemo pravilno, tečemo lažje

Napačne tekaške tehnike pa ne vodijo le v poškodbe - povzročijo, da nam tek ni v tak užitek, kot bi nam bil lahko. Ko se učimo prave tehnike teka, pripoveduje Praprotnik, se namreč učimo tudi, kako teči z užitkom. “Ko tečeš v izpiljeni tehniki, imaš dejansko občutek, da tečeš z večjo lahkoto. Nepravilen slog teka pa tudi lenoben tek pa je v resnici težavnejši.” Vendar je napaka tudi, če poskušamo tehniko spremeniti prehitro. Spremeniti jo moramo postopoma.

Prehitro menjanje tehnike je spet nevarno

Če tehniko spremenimo prehitro, lahko to nekoliko paradoksalno spet poveča tveganje za poškodbo. “Da preidemo iz slabe tehnike v boljšo, si moramo vzeti čas. Pogosto pa je napaka, ki jo ljudje delajo tudi, da ne vedo natančno, kaj je treba spremeniti. Slišijo, da ni dobro, da udarjajo ob tla s peto in poskušajo ne udarjati ob tla s peto. Vendar to ni glavna stvar, ki jo je treba spremeniti. To, da ne udarjamo s peto ob tla, je samo posledica pravilne tekaške tehnike. Ko pogledamo, kaj je treba spremeniti, je zato treba pogledati naslednje: kakšna je drža telesa, kakšen je način stopanja na tla, kakšna je frekvenca korakov, koliko časa smo na tleh. Vse to vpliva na kvaliteto naše tehnike teka.”

Škodi tudi prehiter napredek

Lahko smo ponosni, ker hitro napredujemo, a spet se to lahko kaj kmalu konča s poškodbo, ki nam lahko prepreči, da bi še naprej tekli. “Naš način razmišljanja je sicer, da je hiter napredek super,” pravi trener. “Ampak v resnici ni, saj lahko vodi do poškodb. Če preveč tečemo, nam lahko recimo poči stopalna kost, lahko pride do vnetja pokostnice … Take preobremenitvene poškodbe so znak, da pretiravamo. Problem je, da pridemo do tega spoznanja šele, ko se poškodujemo.” Vsi si želijo čim prej teči po deset kilometrov na maratonu, a Praprotnik opozarja, da je treba količino teka vedno povečevati zelo postopno. Tečemo lahko samo toliko, kot lahko tečemo aktivno. Sčasoma se sicer naše telo krepi in zmoremo več. A treba je tudi pomisliti, kje je naša meja. “Nismo vsi kenijski maratonci,” še doda. In seveda ni niti treba, da smo, da bi s tekom zase naredili nekaj dobrega.