Uživanje hrane v samoti lahko dobesedno spremeni način presnove glukoze v telesu

Uživanje obroka v samoti je morda tiho in mirno, vendar za vaše telo predstavlja večji napor, kot bi si mislili. Nova raziskava je razkrila, da družba ljubljene osebe ob mizi dejansko pomaga telesu pri uravnavanju ravni krvnega sladkorja. V eksperimentu, v katerem je sodelovalo 108 oseb, so udeleženci zaužili približno 100 gramov belega pšeničnega kruha. Rezultati so bili jasni: ko so udeleženci jedli sami, so njihove ravni glukoze v krvi narasle višje in ostale povišane dlje časa kot takrat, ko so bili v družbi spremljevalca. To pomeni, da prisotnost drugih ljudi ne vpliva le na naše počutje, temveč neposredno spreminja našo presnovo in telesne odzive na hrano.

Raziskovalci so izvedli serijo preizkusov, kjer so ljudje jedli pšenični kruh. Pri tistih, ki so bili s partnerjem, je bil vrh glukoze nižji, padec proti običajnim vrednostim pa hitrejši. Avtorji raziskave verjamejo, da so naša telesa naravnana na sodelovanje in soodvisnost. To poimenujemo socialna fiziologija – zamisel, da so naše notranje funkcije neločljivo povezane z našim zunanjim, družbenim svetom. Če so bili prejšnji raziskovalci mnenja, da telo vse opravi samo, nam ti novi podatki sporočajo, da naše telo bolje deluje skupaj z drugimi. To razjasnjuje, zakaj je dolgotrajna izolacija v študijah na živalih tako uničujoča za njihovo odpornost in presnovno zdravje.

Ne gre le za to, kaj se zgodi ob enem obroku, temveč za dolgoročno zdravje. Študija je namreč ugotovila, da prisotnost druge osebe pomaga tudi pri stresu. Ljudje so se manj potili in se hitreje pomirili po stresni situaciji, če je bil nekdo ob njih, četudi se ga niso dotikali. Povezava med osamljenostjo in diabetesom tipa 2 je bila v medicini opažena že prej, a zdaj prvič razumemo konkreten mehanizem, kako to deluje na ravni presnove. Ko smo osamljeni, so naši presnovni odzivi bolj drastični, kar sčasoma povečuje tveganje za bolezni srca, motnje spanja in celo slabše celjenje ran.

Vir: ScienceAlert