Študija, ki so jo opravili na avstralskem Inštitutu za medicinske raziskave Garvan, je pokazala, “da bi morali biti pozorni, kakšno hrano uživamo, ko smo v stresu.” Tako so na spletni strani inštituta ob opisu zaključkov citirali enega od dveh vodij študije, profesorja Herberta Herzoga.

Drugi vodja je bil dr. Kenny Chi Kin Ip, ki je povedal: “Ko so bile (miši op. a.) dlje časa v stresu in je bila dostopna hrana z visoko energijsko vrednostjo, so postale čezmerno težke prej kot, ko niso bile v stresu in so prav tako uživale hrano z visoko energijsko vrednostjo.”

Ekipa raziskovalcev je ugotovila, zakaj je tako. V času stresa naj bi se teža bolj povečala, ker se v možganih začne proizvajati molekula, ki se imenuje NPY. Možgani jo naravno proizvajajo kot odziv na stres, razlaga članek na strani inštituta. Toda proizvodnja te molekule povzroči večjo željo po hrani.

“Če smo zavrli proizvodnjo NPY, ni prišlo do takšnega nabiranja teže. Brez proizvodnje molekule NPY je bilo zvišanje teže enako kot pri uživanju hrane z visoko energijsko vrednostjo brez stresa,” citirajo dr. Kennyja Chi Kin Ipa.

Krivec je torej molekula NPY. A zakaj se začne proizvajati, ko smo v stresu?

V članku piše, da je ob običajnem prehranjevanju aktiviran en del možganov, to je hipotalamus. Drug del možganov je povezan z emocijami, torej je aktiviran v času stresa, to je amigdala. Prav v tem delu možganov nastaja molekula NPY. Analizirali so živčne celice, ki jo proizvajajo, ter presenečeno ugotovili, da imajo receptorje za hormon inzulin.

Ta hormon se v trebušni slinavki proizvede ob obroku in povzroči, da se glukoza, ki iz hrane pride v kri, absorbira v celice, ki jo lahko porabijo kot vir energije. S tem se zniža krvni sladkor, saj ni dobro, če je ta previsok. Hormon inzulin naj bi tudi hipotalamusu poslal signal, da je hrane dovolj.

Ob kroničnem stresu, a običajni prehrani so bile ravni inzulina le minimalno povišane. Drugače je bilo ob uživanju hrane z visoko energijsko vrednostjo. Ob kroničnem stresu so bile ravni inzulina desetkrat večje kot, ko stresa ni bilo in je bila tudi hrana normalna.

Daljše obdobje, ko so ravni inzulina v amigdali povišane, lahko povzroči, da tamkajšnje živčne celice na ta hormon niso več tako občutljive. To pomeni, da se nanj nehajo odzivati, kar pa poveča proizvodnjo molekule NPY. Želja po hrani postane še večja. Toliko zaužite energije telo več ne more porabiti, ampak jo začne shranjevati v maščobne zaloge. S tem se poveča tveganje za debelost, ki je izredno škodljiva za zdravje.

Nastane začaran krog, to opiše profesor Herbert Herzog, ki je še poudaril, da postaja vse jasnejše, kako pomembna je vloga hormona inzulina v telesu ter kako nevarna zmanjšana občutljivost na njegovo delovanje.