Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da na svetu ni človeka, ki ni vsaj enkrat v življenju čutil manj in bolj intenzivne bolečine. Po drugi strani žal obstajajo ljudje, ki trpijo za kroničnimi bolečinami, kljub vsemu prizadevanju multidisciplinarnega tima pa težko najdejo ustrezno terapijo. Bolečina je lahko torej akutna (pojavi se nenadoma in traja kratek čas) ali kronična (dolgotrajna bolečina, ki traja od tri do šest mesecev in dlje).

Bolečina lahko močno poslabša kakovost življenja, je pa tudi pokazatelj resnosti bolezni. Tako včasih govorimo o bolečini kot o petem vitalnem znaku (poleg dihanja, pritiska, pulza in telesne temperature). 

Po drugi strani pa je celo dobro, da imamo občutek za bolečino, saj nas ta občutek ščiti pred poškodbami, ki bi lahko nastale predvsem zaradi delovanja zunanjih dejavnikov. Obstajajo namreč ljudje – sicer redki – ki ne čutijo bolečine. 

Vrste bolečine glede na patofiziološko osnovo

Poleg delitve na akutno in kronično bolečino obstaja še delitev bolečine glede na patofiziološko osnovo. Tako obstajajo somatska bolečina, visceralna bolečina in nevropatska bolečina.

Somatsko bolečino povzroča stimulacija živčnih končičev, imenovanih nociceptorji, ki se večinoma nahajajo v lokomotornem sistemu (kosti, mišice, kite, sklepi in vezivno tkivo okoli sklepov). Bolečino je praviloma zelo lahko lokalizirati.

Ko nastanejo poškodbe notranjih organov ali njihovih ovojnic, govorimo o visceralni bolečini. To bolečino nadzira del živčnega sistema, imenovan simpatični živčni sistem. Bolečina je lahko intenzivna in zahrbtna ter ni nujno povezana z gibanjem. Lahko je globoka ali površinska. Včasih se lahko projicira v druge dele telesa. Tako bolečina, ki se širi od prsnega koša do brade in leve roke, praviloma kaže na poškodbo srčne mišice, torej na angino pektoris ali srčni infarkt. Bolečina, ki je večinoma lokalizirana pod desnim rebrnim lokom in se lahko razširi na desno ramo, kaže na vnetje žolčnika. Ledvični kamni in črevesni infarkt lahko povzročijo izjemno hude visceralne bolečine, ki včasih zahtevajo opiate in tudi operacijo.

Nevropatska bolečina je posledica poškodbe perifernih živcev. To je najbolj neprijetna bolečina, saj jo je zelo težko zdraviti z zdravili, fizikalnimi terapijami in drugimi metodami. Najpogostejši vzrok nevropatske bolečine je dolgotrajna neregulirana sladkorna bolezen. Obstajajo tudi številni drugi vzroki, kot so virusne okužbe, kemoterapija ter presnovne in avtoimunske bolezni. 

Intenzivnost bolečine je različna in je zelo odvisna od človeka oziroma okolja, v katerem živi. Tako imajo nekateri ljudje zelo visok prag bolečine in čutijo bolečino le ob izjemno velikih okvarah. Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki imajo zelo nizek prag bolečine, zato je včasih zelo težko oceniti osnovno bolezen, ki je povzročila nastanek bolečine.

Pravila zdravljenja bolečine

Obstaja nekaj pravil za zdravljenje bolečine. Za obvladovanje bolečine se dajejo analgetiki, poleg tega pa se lahko uporabljajo fizikalne terapije in drugi posegi, ki jih izvajajo predvsem specialisti za zdravljenje bolečin.

Najpogostejše pravilo je piramida Svetovne zdravstvene organizacije, po kateri se za osnovno zdravljenje bolečine uporablja paracetamol, sledijo pa mu nesteroidna antirevmatična zdravila. Po tem se začne zdravljenje z blagimi opioidi, ob bolečinah pri raku pa z močnimi opioidi.

Kronično bolečino je še posebej težko zdraviti, saj obstaja možnost razvoja odvisnosti od drog. Najpogostejši analgetik, ki se uporablja za zdravljenje bolečine, je nesteroidno antirevmatično zdravilo. Obstaja več različnih, vendar imajo vsi enak učinek – preprečujejo sintezo prostaglandinov. Njihova slabost je, da poleg delovanja na 'slabe' prostaglandine, ki povzročajo vnetja in bolečine, delujejo tudi na 'dobre' prostaglandine, ki ščitijo želodčno sluznico. Zato se lahko pojavijo neželeni učinki, kot sta zgaga in napenjanje, pa tudi krvavitev iz želodca. Da bi to preprečili, morajo nekateri ljudje jemati zdravila, imenovana zaviralci protonske črpalke. Nesteroidna antirevmatična zdravila vključujejo diklofenak, naproksen in ibuprofen. Nekatera od njih se lahko uporabljajo lokalno v obliki kreme, pa tudi pri terapevtskem ultrazvoku.

Če vzroka za bolečino ne poznate, se morate obrniti na svojega družinskega zdravnika, ki bo na podlagi vaših težav in morebitnih preiskav ugotovil, ali potrebujete kakšno zdravilo in posvet s specialistom.

Viri: webmd, thehealthy, adiva.hr