Včasih je alkohol pila redno na zabavah in nato še ob vsakodnevnih manjših dogodkih, kot je bilo srečanje s prijatelji, kozarec vina ob koncu dneva in pivo, ko je bilo zunaj vroče. Vsak trenutek je bil izgovor za alkohol, a leta 2012 se je odločila, da bo skušala piti manj. Čeprav večino dni v mesecu ni pila, se ji je ponesrečilo nekajkrat na mesec. A takrat se je tako napila, da naslednji dan ni mogla delovati. ''Vsakič, ko se je to zgodilo, sem se počutila grozno, depresivno, nevredno. Bil je en korak naprej in deset korakov nazaj.''

Odkrila je, da mora ustaviti svoj vzorec delovanja. Odločila se je, da bo popolnoma opustila pitje alkohola. ''Ko sem pristala v Kanadi, se alkohol ni več dotaknil mojih ustnic. Sprva sem mislila, da bo to res grozna izkušnja. Odločila sem se, da leto dni ne bom pila alkohola, in to se mi je zdelo kot cela večnost. Zdelo se mi je, da bo to najtežja stvar, ki sem jo do zdaj naredila. Odločila sem se za morečo stvar, a vedela sem, da to zmorem. Nisem imela druge izbire,'' pripoveduje.

Zadala si je velik cilj, a ji je uspelo. Letos, 5. januarja 2017, je praznovala leto dni brez alkohola. S svojo odločitvijo pa še kar vztraja. Zakaj? Ker je odkrila, da je življenje brez alkohola v resnici pravi blagoslov.

''Kako je videti trezno življenje? Počutim se osredotočeno, v ravnovesju, življenje je bolj preprosto in bolj jasno,'' pripoveduje. ''Izkazalo se je, da je bila to moja najlažja odločitev. Niti enkrat nisem bila v skušnjavi zaradi alkohola in nisem imela močne želje po alkoholu. Zdelo se mi je, kot da je bila to povsem naravna stvar, ki se je morala zgoditi.''

''Danes v mojem življenju ni več nobene drame. Prizadelo me je, ker sem videla, da nekateri ljudje niso več želeli ostati v stiku z mano, ker sem se odločila za to pot. Moj prejšnji odziv na take dogodke bi bil, da bi si privoščila kozarec alkoholne pijače, a zdaj sem s svojo žalostjo morala obsedeti in jo preboleti. Morala sem poiskati odgovore v sebi, zakaj dovoljujem ljudem, da določajo mojo vrednost in zakaj sem to vzela osebno. Ljudje v naših življenjih so naša ogledala. Zdaj ti ljudje niso bili več moj pravi odsev v ogledalu, zato je bilo prav, da so odšli. To je bilo dobro zame. Vsi moji odnosi so se spremenili – odnos z mojo hčerko, mamo, in najpomembnejše –odnos z mano. Nikoli se nisem počutila bolj samozavestno in lepo. Ko sem imela temne trenutke (ki se vedno pojavijo), sem jih objela, se usedla z njimi in jih sprejela. Nisem se jim več upirala. Radi moramo imeti tudi te trenutke. Nihče ni popoln. Ponižno in osvobajajoče je, ko pomislim, da mi ni treba biti popolna.''

V njeno življenje so prišli novi prijatelji, s katerimi je lahko navezala bolj globoke odnose, ki so ji prinesli več zadovoljstva. ''Postala sem bolj zavedna in bolj prisotna. Ko sem tu, sem tu. Ko začnem v mislih tavati nekam drugam in ko mi misli podivjajo, se skušam osredotočiti. Znova se skušam prizemljiti. Gre za vajo. Prisotnost je vaja, ki jo izvajam vsak dan. V mojem življenju je vse več umirjenosti in nežnosti. Ljudje okoli mene se zdijo bolj srečni, ker sem tudi jaz bolj srečna. Življenje je lažje, bolj preprosto in ima večji namen. Vrnila sem k svojemu srcu, odstranila vse plasti grenkobe in se naučila znova ljubiti samo sebe. Izkazalo se je, da je trezno stanje nadvse prijetno stanje.''