Zakaj imamo po obilnem obroku vedno prostor za sladico?

Seveda anatomsko ne obstaja dodatni želodec, a občutek, da je za sladko vedno še malo prostora, ni le domišljija. V ozadju deluje kombinacija telesnih procesov v želodcu in črevesju ter delovanja možganov, ki nas nagovarjajo k še enemu grižljaju, razlaga avtorica v prispevku za ScienceAlert.

Veliko ljudi si želodec predstavlja kot fiksno vrečko, ki se preprosto napolni do roba. A v resnici se želodec med obrokom raztegne. Gre za proces, ki ga raziskovalci opisujejo kot 'gastric accommodation', torej prilagoditev želodca na polnjenje. Mišična stena želodca se sprošča in ustvarja dodatno prostornino, ne da bi se pritisk drastično povečal.

Pri tem ima sladica svojo 'prednost': mehke in sladke jedi, kot so pena, puding ali sladoled, potrebujejo malo mehanske obdelave. Tudi ko nas po glavni jedi 'tišči', tak tip hrane želodcu ne predstavlja velike dodatne obremenitve, zato se ta lahko še nekoliko sprosti in ustvari občutek, da je zanje še prostor.

Sladice, bogate z ogljikovimi hidrati in sladkorjem, se v želodcu zadržijo krajši čas kot obroki z več maščobe ali beljakovin. Profesorica v prispevku za ScienceAlert pojasnjuje, da se takšna hrana hitreje izprazni iz želodca v črevo in zahteva manj zgodnje razgradnje, zato jih telo zaznava kot 'lažje', tudi če smo načeloma že siti.

Hedonična lakota: jemo, ker je prijetno, ne ker smo lačni. Apetit ni odvisen samo od tega, ali smo fiziološko lačni. V članku na ScienceAlert je lepo razloženo, da poleg običajne lakote obstaja tudi t. i. hedonična lakota – želja jesti zato, ker je nekaj prijetno, tolažilno ali nagrajujoče. Sladke jedi zelo močno aktivirajo možganski sistem nagrajevanja (mezolimbični dopaminski sistem), kar okrepi motivacijo za uživanje sladice in začasno oslabi signale sitosti.

Tako lahko po obilnem kosilu dejansko ne čutimo več fiziološke lakote, a nas misel na kozarec kreme ali kos torte vseeno 'potegne', ker gre za nagrado in užitek, ne za osnovno potrebo.

Med obrokom se odziv možganov na določen okus postopno zmanjšuje, hrana nas manj vznemirja, postane manj zanimiva. Ta pojav v članku imenujejo 'sensory-specific satiety', senzorična sitost. Ko na mizo pride nekaj povsem drugega, na primer sladko in kremasto po slani, težki glavni jedi, se sistem nagrajevanja znova aktivira. Nenadoma se zdi, da imamo za 'nekaj drugega' še prostor, čeprav smo pred minuto rekli, da ne moremo več.

Občutek sitosti ne nastane v trenutku, ko odložimo pribor. V prispevku, ki ga povzema ScienceAlert, je pojasnjeno, da hormoni, kot so CCK, GLP-1 in peptid YY, potrebujejo približno 20 do 40 minut, da v celoti vzpostavijo občutek dolgotrajne sitosti. To pomeni, da se o tem, ali bomo vzeli sladico ali ne, pogosto odločamo, še preden ti signali v celoti 'zagrabijo'. V tem časovnem oknu ima sistem nagrajevanja v možganih precej več vpliva – sladica je takrat videti kot odlična ideja, še posebej, če smo v družbi in v prazničnem vzdušju.

Članek na ScienceAlert poudarja tudi, da na željo po sladici vplivajo kulturni in čustveni vzorci. Sladica je pogosto povezana s prazniki, nagrado, razkošjem ali tolažbo. Od otroštva naprej se učimo, da je 'nekaj sladkega' zaključek obroka ali posebnega dne. Že samo pričakovanje sladice lahko sproži prijeten občutek vnaprej, še preden jo sploh okusimo. Raziskave, na katere se sklicuje avtorica, kažejo, da ljudje pojedo več v družbi, ob posebnih priložnostih in kadar je hrana zastonj ali obilno ponujena, prav to pa so tipične okoliščine, v katerih se pojavi sladica.

Na prvi pogled se zdi protislovno: pri glavni jedi ne moremo več, pri sladici pa kar naenkrat 'seveda, samo malo'. Vendar ScienceAlert lepo povzema: to ni nevolja ali pretvarjanje, ampak normalen rezultat delovanja našega prebavnega sistema, hormonov, možganskih poti nagrajevanja in naših navad.

Telo in možgani skupaj skrbijo, da se odzivamo ne le na energijske potrebe, temveč tudi na užitek, različnost okusov in socialni kontekst. Sladica po obilnem obroku je tako pravzaprav zelo eleganten primer, kako kompleksno je prehranjevanje in zakaj je 'vedno prostor za sladico' veliko več kot samo šala pri praznični mizi.

Vir: ScienceAlert